Organi za notranje zadeve

Z organi za notranje zadeve sem se srečeval na takih krajih, kot je kolodvorski bife, kamor so po tretji uri zjutraj kapljale sence iz takrat edinega odprtega lokala do jutranjih ur, bifeja Rio, kjer je bila točka srečanja vseh tistih, ki so jih vrgli ven na najbolj brutalen način, ki si ga je izmislilo strežno osebje – ko je bilo najlepše, so dajali stole na mizo in vpili: »Zaključna, zapiramo!« in zraven je bila zmeraj kakšna sitna Rezka, ki je sikala, da je nič ne briga in da ima zadnji avtobus ob enajstih. Tisti stoli na mizi so s takole nemočno in v zrak šrlečimi nogami izpovedovali v že tako turobem trenutku, da bo tako tudi s teboj, da te bodo odpeljali z nogami naprej in rekli, zaključna, zapiramo … Do takrat pa smo se, kot začasno živi, pomaknili do bifeja Rio, ki je bil odprt do pol štirih.Rioje bil tako zanesljiva točka, da je Peter Božič po svoje predelal Kristusov stavek, s katerim je povabil levega razbojnika na sestanek, rekoč: »Še nocoj bova skupaj v Riu!« Od tam je vodila pot samo še v kolodvorsko, kjer si se srečal z organi za notranje zadeve. Vampi, ledvička v omaki, jetrca …

Vampi v omaki

Vampi

Z vampi je tako: ali jih zelo maraš ali jih pa ne moreš videti. Jaz sem jih maral, posebej še gostilniške, dobro prepacane in večkrat pogrete. Potem pa je prišel dan, ko sem se zagledal v tisto, kar jem, in sem si rekel, pa jaz ne jem samo govejega želodca, jaz jem »iz« želodca in sem nehal in jih ne jem več. Zgodilo se mi je tako kot nekemu mojemu prijatelju, ki je imel erekcijske probleme zaradi preveč resnega študija anatomije. Ko je legel na žensko, si je predstavljal, kako leži na trebušni votlini z vsemi organi vred, kako tam notri brbota in se pretakajo sokovi in na pol predelana hrana in ga je vse minilo. Pomagalo je samo, če se je dobro napil, kajti potem ga ni več motilo, še več, skrbelo ga je, če je z njim kaj narobe, kajti valjanje po ljubljeni drobovini mu je bilo baje celo všeč. Čudak sicer ni postal, so pa nekateri govorili, da je alkoholik.

Marko Zorko, Knjiga mrtvih

P.S. Knjigo mrtvih je izdalo časopisno podjetje Mladina d.d. , kupite jo lahko v Mladinini spletni trgovini (www.mladina.si/trgovina). Priporočamo tudi Zorkovo avtobiografijo Mein Kampf, knjigo, za katero se praši. Dobite jo v spletni knjigarni eBesede.

Gremo na obisk. S seboj nesemo darilce. Čokolado? Seveda, saj je čokolada najpogostejše darilo. Ko sem se začela zanimati za čokolado, sem ugotovila, da o njej vemo veliko premalo. Samo da je 70%. Vendar zakaj?

Kakavova zrna. Avtor fotografije: Toni Štiherle

Osnovne sestavine čokolade so kakav, ki je pridobljen iz zrn kakavovca, kakavovega masla in sladkorja. V skoraj vse čokolade dodajajo tudi vanilijo in sladkor. Razmerja kakava, kakavovega masla in sladkorja dajejo čokoladi značilen okus in aromatičnost. Trenutno je pri nas 70% čokolada pojem dobre čokolade. To pomeni, da je v čokoladi 70 % delež kakava. V samem bistvu pa nam ta odstotek ne pove ali je čokolada kakovostna in okusna. V kvalitetni čokoladi mora biti kakovostna maščoba, torej kakavovo maslo. Tu ni kompromisov. Čokolada,  v kateri je sicer visok delež kakava, vendar so ji dodane cenene maščobe, ni kakovostna in tako okusna kot tiste » prave«.

Delež kakava v čokoladi je lahko zelo različen in ni nujno, da je čokolada, ki ima nižji delež kakava manj aromatična od neke druge z višjim deležem kakava. Odločilna za okus sta poreklo in sorta kakavovca. Z mešanicami različnih kakavov dosegajo najboljše in specifične okuse. Te vrste čokolad so vsako leto približno enake, saj okuševalci želijo doseči določeno mešanico ali »Blend«. Poglavje zase pa so čokolade s poreklom t.i. Origin čokolade. To so redke in izrazite čokolade. To so moje najljubše čokolade. Čokolada Tanzanija, Saint Domingo, Kuba, Papua, Mehika… Proizvajalec čokolade za to določeno čokolado izbere najbolj ustrezen delež kakava, kakavovega masla in sladkorja, da pride do izraza posebnost čokolade. Te čokolade so iz leta v leto nekoliko razlikujejo, kot se iz leta v leto razlikuje vino ki je zraslo v istem vinogradu. Bolj pomembno kot delež kakava v čokoladi je pomemben delež kakavovega masla.

Grizike. Avtor fotografije: Toni Štiherle

Poleg temne čokolade poznamo še mlečno čokolado, ki ji poleg kakava, kakavovega masla, sladkorja in vanilije dodajo še mleko (oz. mleko v prahu). V poletnem času pa bo prav prišla tudi bela čokolada v kateri je kakavovo maslo, sladkor in mlečne dele ter arome, zlasti vanilija.  Moje najljubše kombinacije za poletje pa so mousse iz bele čokolade z jogurtom in čokoladni mousse  iz čokolade Force Noir z dodatkom tonka oreška. Za moj okus je tonka orešek izjemen spremljevalec čokolade.  Če pa se želite približati okušanju čokolade nekoč, si iz sladke smetane in temne čokolade vašega najljubšega okusa skuhajte vročo čokolado. V taki obliki so čokolado namreč uživali do leta 1896, ko so v Sloveniji izdelali prvo tablico čokolade. Vse do tedaj pa so uživali tekočo čokolado.

Tanzanija prihajam! Pa četudi samo s čokoladnim okusom.

Maja Štiherle

Avtor fotografije: Thomas Wee

Štefka je živela pri meni 13 let in ni nikoli vedela, kaj se pravi imeti trdna tla pod nogami. Edina zemlja, ki jo je poznala, je bila zemlja v lončkih z rožami. Živela sva v mansardi v petem nadstropju na Trdinovi v strogem centru Ljubljane. S podstrešnega okna je imela dostop na streho, ne samo eno, vse strehe, povezane na Trdinovi, so bile njene. Potem je prvič padel sneg. Štefka je bila ponoči na podstrešju, in ko se je vračala, je bilo vse drugače, vse belo. Na poti domov je morala skočiti na streho ob oknu. Maček je previden in hoče vedeti, na kaj bo skočil, to je bilo pa nekaj popolnoma tujega. Stala je na robu cel popoldan in pozno v noč, mijavkala je obupano in proseče, skočiti pa si ni upala. Bilo je pozno ponoči, ko sem skonstruiral napravo za lovljenje malih mačk. Vzel sem omelo in na koncu pritrdil petlitrsko okroglo kartonsko škatlo za pralni prašek, tako da je stala pokonci. Noter sem dal pol kile govejega srca, ki se mu Štefka ne bi mogla upreti. Načrt je bil preprost – zlesti moram na streho in pomoliti mojo past tik pod Štefkin gobček; ko skoči noter, pa jo potegnem skozi okno. Bil sem v pižami, obul sem črne gumijaste škornje Borovo in zlezel na streho. Šlo mi je kar dobro in sem prilezel kakšne tri metre visoko, ko sem opazil, da počasi drsim navzdol. S svojo težo sem topil sneg pod sabo in začelo me je odnašati. Takrat sem se zavedel, da me loči od padca na pločnik, pet nadstropij nižje, samo popolnoma vegast in trhlen snegolov, ki ne bi zadržal nič resnejšega. Obležal sem čisto pri miru, kajti bolj sem se premikal, bolj je drselo. Potem me je prineslo do okna, ujel sem se za okvir in se potegnil noter.

Sedel sem tam nekaj časa in razmišljal o sreči, ki jo ima človek takrat, ko nima pameti. Bila pa bi to dobro uganka za kakšnega kriminalističnega pripravnika. Zjutraj najdejo na pločniku mrtvega moškega v pižami in v črnih gumijastih škornjih, v rokah pa stiska staro omelo s kartonsko škatlo, v kateri se valja pol kile govejega srca.

Opomba: Štefka je imela srečanja tudi z običajnimi organi za notranje zadeve. Mislim, da je bila edina mačka, ki je bila zaradi svoje mačje pohote zabeležena na policiji kot dokazni material.

Ko se je že spet enkrat neuspešno gonila – prejšnji mački sta takrat še mali Andraž in prijatelj Svit z božanjem s čopičem po ritki pomagala, da je lažje preživela –, je bil na obisku prijatelj Braco in je rekel, da lahko pomaga. Njegova kolegica da ima lepega mačka, ki bo Štefki nemudoma pomagal v nebesa. V nahrbtniku je prinesel enega najlepših mačkov, kar sem jih videl, postavnega, modrikasto sivega, z medvedjo glavo. Siv, tako se je klical, je takoj razumel in s Štefko, ki je najprej pihala vanj, zdivjal na streho in ni ju bilo dva dni. Potem sta prišla nazaj, Štefka je imela razcefran ušešček in bila je ukročena in zadovoljna. Potem je imela pet otrok, ampak to je druga povest. Braco pa je, preden je odnesel Siva nazaj, na leseni opaž pritrdil listek, na katerem je pisalo: ČE BO ŠTEFKA V STISKI, KLIČI 628… Potem sem bil v stiski jaz, ker so me obdolžili, da sem na neki trgatvi pri Ljutomeru omogočal kajenje trave in podobne neumnosti. Iz tega je nastal velik halo, naredili so hišno preiskavo in med drugim kot dokazni material zasegli tudi tisti listek, ki je govoril o Štefkinih stiskah, misleč, da gre za kakšno narkomansko Štefko, ki bi utegnila biti v abstinenčni stiski, in se jim je zdela obetajoča sled, ker je bila še telefonska številka zraven. Če so potem mačku Sivu res telefonirali in rekli, da je Štefka v stiski, tega ne vem. Zadeva se je potem srečno končala, precej tudi zaradi odličnega osebja, ki naj bi na tisti preši mojo travo kadilo. Med pričami je bila tudi štajerska lady Alenka P., ki je na trgatvi tako lepo pela Summertime, da sem bil že od tistega zadet. Ko jo je sodnica vprašala, kaj lahko pove o dogodkih predmetnega dne, je rekla, da povedati nima kaj, lahko pa zapoje, nekdo drug pa je zaupno vprašal, če so bili sodniki že kdaj na pravi bratvi – kajti tam že po dveh urah nihče več ne ve, kaj se dogaja. Zaradi vsega navedenega sva bila s Štefko oproščena nadaljnjega pregona, Štefka pa se je še naprej gonila brez policijskega nadzora.

General, premier in predsednik Poljske Wojciech Jaruzelski

Ampak organi so še enkrat posegli v moje in Štefkino življenje. Ko je imela že v drugo srečanje s Sivom in nekoliko pozneje pet mačic, so nama spet naredili hišno preiskavo. Tokrat zaradi generala Jaruzelskega. To je bil tisti poljski general, ki smo ga zaradi državnega udara najprej grdo gledali, potem pa je prišel k nam na prijateljski obisk, kot je bilo objavljeno. Tistikrat sem bil v službi na radiu in sem na kos papirja napisal sporočilo, da pri meni Jaruzelski ni na prijateljskem obisku, in če bo prišel tudi k meni, bodo moja vrata zaprta. Listek sem obesil v radijskem liftu, kjer sem kdaj pa kdaj že nastopil s kakšnim manifestom, kot na primer takrat, ko je dr. Janez Rugelj gladovno stavkal in sem v sporočilu za javnost v liftu obljubil, da dokler on ne bo jedel, jaz ne bom pil. Nekomu se je zdelo očitno dovolj resno, da je poklical policijo, in so vzeli dokazni material in prstne odtise. Najprej so obiskali Duleta – Munjenega, ker v Turistu ni bilo nobenega papirja pri roki in je bil pri roki Munjeni in mi je dal neki uradni dopis s pokojninskega in sem tisto napisal na hrbtni strani. Na čelni pa so bili seveda vsi Duletovi podatki. Pri njem niso našli nič, razen nekaj ostankov hašiša v pipi, ampak ni bilo omembe vredno. Medtem so jim prstni odtisi povedali, da sem to jaz, in sta potrkala dva na vrata. Na policiji sem vse do zadnjega priznal, še hvalil sem se, da sem rešil čast domovine; moral sem nekajkrat prepisati tekst iz lifta in jemali so mi odtise od nog do glave. Potem so rekli, da gremo k meni pogledat, če imam še kaj sovražnih tekstov – tako so opisali moj protest proti vojaškemu udarniku. Za vsak primer so vzeli s seboj še črno labradorko, zaspano in malo grogi, ker sem bil še zmeraj v postopku zaradi tiste trave in so upali še na kakšno lepo veleizdajico. Opozoril sem jih, da imam doma mačko z mladiči, in so rekli, da bo vse v redu. In je res bilo v redu. Štefka je sedela na akumulacijski peči, ob kateri je bila košara z mladiči, in je psa nepremično opazovala – končno so bili pa to tisti, ki so ji že enkrat odnesli telefonsko številko njenega ljubega, pes pa jo je spoštljivo gledal in se ni peči niti približal. Kar je bilo posebej praktično, ker je moje dekle pred prihodom policije na hitro vrglo za peč tisto malo trave, kar je je bilo za sproti. Sicer pa trave niso iskali, pač pa so prebrskali vse papirje in revije in stripe in imeli so veliko dela. Ker pravih sovražnih tekstov ni hotelo biti, so odnesli neki komentar na birokratsko domislico, da se v prometnih konicah ne bi smeli prevažati upokojenci, ker njim je tako vseeno, kdaj kam grejo, jaz pa sem to še malo dogradil z opombo o še boljših ureditvah problema pri eskimskih ljudstvih, ko ostareli grejo v snežni metež, da jih poje severni medved, in da bi lahko na pokojninskem severne medvede gojili in podobno. Bili pa so v tistih časih že toliko pametni, da iz vsega skupaj nič ni bilo.

Marko Zorko, Knjiga mrtvih

P.S. Knjigo mrtvih je izdalo časopisno podjetje Mladina d.d. , kupite jo lahko v Mladinini spletni trgovini (www.mladina.si/trgovina). Priporočamo tudi Zorkovo avtobiografijo Mein Kampf, knjigo, za katero se praši. Dobite jo v spletni knjigarni eBesede.

Ko smo bili še v srednji šoli, smo jih lovili takole. Na triglavi trnek primerne velikosti navijemo rdečo volno, ker žabe kot nore skačejo na rdečo barvo in se jih moraš celo otepati. Tako je bilo rečeno in tako smo naredili in šli k ribniku v Rogozi, kjer je bilo v stranskih rokavih veliko žab. Namakali smo trnke in vabili žabe s prijetnimi gibi ali pa s tihim ždenjem utrujenega mrčesa. In niti ena žaba se ni nataknila, ne vem, zakaj. Na srečo smo imeli s seboj zračno puško in smo jih nastreljali kakšnih petdeset komadov. Bilo je sicer nekoliko nereda, ker se je ob zadetku v trebuh grdo razpenil žabji mrest hudo visoko noseče žabe. Veliko lepši so bili gladki zadetki med oči, ampak ti so bili redki.

Potem jim je bilo treba odrezati krake. Na kuhinjski deski – razen velike črne ponve in kuhalnice in vilic je bila v borši tudi deska – smo rezali krake in jih dajali iz kože. Najprej je bil občutek strašljiv in si jim vlekel kožo do nožic, ki si jih tudi odsekal, z odporom in neko čudno notranjo drhtavico. Nemara zato, ker se je zdelo, da so na neki način še žive, ali pa zato, ker so bili pred očmi tisti kraki na bakreni ograji, ki so trzali in je kaj vem kdo že – to ni knjiga za elektriko – izumil baterijo in tako dalje. Mimogrede, podobno sem doživel z lignji, ki smo jih lovili na peškapondo na otoku Žutu. Čeprav so bili klinično mrtvi, so se še zmeraj prilepili na prste, ko si jih povaljal v moki in v jajcu, in so bili na tak način živi še takrat, ko si jih vrgel v vrelo olje. To so močni dotiki, posmrtna živost materiala je občutje od onkraj, dotakne se te skozi čas, ki ga še ni in bo nekoč prišel tudi zate.

Krake smo potem povaljali v moki, jajcu in drobtinah in cvrli v ponvi, črni in osmojeni ponvi na bregu ribnika, in veter pade in steklenica gre okoli in je večer, ko …

»tisoč stvari skrivnostnih pride k meni

in slišim rime rim.

Med ločjem in večerom poznim,

se tiho čudim svojemu imenu«. (F. G. Lorca)

Tako v pesmih. Drugače se je pa po navadi končalo s kakšnim kruljenjem domačih in umetnih pesmi, vsesplošnim objemanjem in razglabljanjem o poslednjih rečeh, tudi kakšna solza je bila vmes in kdaj pa kdaj je šel kdo bruhat. Sicer pa se o tem ne da povedati nič novega, odkar je John Steinbeck v Polentarski polici predstavil duševni razvoj pri praznjenju dveh petlitrskih steklenic. Razdelimo ga na naslednje stopnje: »Ko je vino še tik pod grlom prve steklenice – resen in zgoščen pogovor; ko je dva prsta niže – sladki in otožni spomini, še tri prste niže – spomini o starih in srečnih ljubeznih; še prst nižje – spomini o starih in nesrečnih ljubeznih; dno prve steklenice – splošna in neposredna otožnost; prst pod grlom druge steklenice – črn, brezbožen obup; dva prsta niže – pesem o smrti in hrepenenju ; še prst niže – kakršna koli pesem, ki jo zna kdorkoli. Tukaj je konec meritve, čeprav se duševni razvoj nadaljuje, toda ne moremo več trdno reči, katero smer bo ubral. Od te točke naprej se lahko vse zgodi.«

Opomba: Žab nisem potem lovil nikoli več. Kdaj pa kdaj sem jih še naročil v gostilni, če so ravno rekli, da imajo posebno ponudbo: sveži žabji kraki. Potem pa še tega ne. Nobene potrebe nimam, da bi jedel žabe, ker se mi zdijo zelo zanimiva in skrivnostna bitja. Žal to skrivnost večkrat povejo preveč na glas in to ljudem ni všeč in jih požrejo.

Marko Zorko, Knjiga mrtvih

P.S. Knjigo mrtvih je izdalo časopisno podjetje Mladina d.d. , kupite jo lahko v Mladinini spletni trgovini (www.mladina.si/trgovina). Priporočamo tudi Zorkovo avtobiografijo Mein Kampf, knjigo, za katero se praši. Dobite jo v spletni knjigarni eBesede.

Prereži črez polovico dva debela, zrela paradižnika, ju deni v kozo in prideni čebulo in žlico masti. Ko se nekoliko zarumeni, potresi še žlico moke in duši dve minuti; nato prilij 2 l tople vode, osoli in kuhaj pol ure. Ako hočeš, prideni žličico sladkorja. Posebej kuhaj v juhi 1/4 l riža in v kuhani riž pretlači paradižnikovo juho. Ko vse to prevre, je juha gotova. (Če mož ni pijanec, je zagotovo ob pravem času doma in mu bo prav teknilo.)

Opomba: To je edini osebni dotik, kjer v ozadju začutimo tegobo moje babice, ki je sicer res gospoda dobila, kot so ji govorile ženice z dežele, od koder je prišla, ampak ta gospod je bil faliran študent prava, ki je životaril v državni službi, večino časa pa je z družbo mariborske intelektualne boemščine presedel v kavarni Astoria in prihajal domov takrat, ko človeka paradižnikova juha z rižem ne zanima več.

Kaj deneš bolniku na mizo kot glavno jed

(Vic, kot ga je v jugoslovanskem esperantu povedal Tomaž Kralj, ko je bil še živ, v blagi spomin …)

Ofanziva. Negdje na Sutjesci, krvavoj rijeci junaka, sedam mrtvih heroja, šest živih izdajnika. Idu Titove kolone, glad, tifus … Tito prošeta kroz šumico gdje odmara kolona in vidi blijedog tifusara koji je zagrizao u gumu nagorelog neprijateljskog automobila.

“Šta glođeš, borče?”

“Glođem gumu, komandante!”

“A zašto glođeš gumu, borče?”

“Jer sam gladan, komandante.”

Tito ide rukom preko čela, tuga sja u očima, onda položi ruku na ramena vojnika, duboko ga pogleda u oči pune tifusa in reče tihim glasom:

“Glođi feltnu. Guma je za ranjenike.”

Marko Zorko, Knjiga mrtvih

P.S. Knjigo mrtvih je izdalo časopisno podjetje Mladina d.d. , kupite jo lahko v Mladinini spletni trgovini (www.mladina.si/trgovina). Priporočamo tudi Zorkovo avtobiografijo Mein Kampf, knjigo, za katero se praši. Dobite jo v spletni knjigarni eBesede.

Borut Kumperščak

1. Kdo si in kaj počneš?

Sem Borut Kumperščak, soustanovitelj in tehnološki direktor UNIKI, kjer ustvarjamo programsko opremo za grafične prezentacije brez dotika. Predstavljaj si Flash igro ali Powerpoint (ok, raje Keynote) prezentacijo, križano z vmesnikom iz filma Minority Report. Našo tehnologijo uporabljajo tam, kjer želijo unikatno predstaviti strokovno ali zabavno vsebino in na impresiven način pritegniti pozornost obiskovalcev.

Sicer se v splošnem trudim združevati interese iz znanosti, ustvarjalnosti in zabave, v prejšnji iteraciji najprej v Kapelici, potem v Kiberpipi, trenutno na posameznih projektih tipa iSmreka in Paralelni svetovi.

2. Kakšno strojno opremo uporabljaš?

Osebno uporabljam 4 leta star in precej zdelan MacBook Pro, 5 let staro Nokio E63 za telefoniranje in 3 leta star iPod Touch za ostalo komunikacijo. Starost opreme omenjam, ker sem zagovornik principa, da za vrhunske rezultate ni vedno nujna vrhunska ali najnovejša oprema. Le diske je priporočljivo menjat vsaj na 2 leti. Pri delu uporabljam še kopico Macov, večinoma Minijev raznih generacij, zunanje diske, monitorje, projektorje, spletne kamere in 3D kamere (Xbox Kinect, Asus Xtion Pro). In Kindle za branje, daleč najprijetnejša naprava od vseh omenjenih, morda zaradi vsebine, morda zaradi priročnosti.

3. In kakšno programsko opremo?

Glavnino dela opravim v jeziku C++ v okolju XCode ob uporabi različnih ogrodij in knjižnic, poleg tega imam standardni nabor delovnih pripomočkov za upravljanje kode, prenose, urejanje, primerjave, itd. Za prototipiranje uporabljam Processing in Isadoro, za produkcijo pa vse od Adoba in spet kup pripomočkov. Od oblačnih servisov uporabljam vse od Googla, Dropbox, Trello, LogMeIn, BitBucket. Potem je tu še Skype za timsko komunikacijo in klice po svetu, Keynote za prezentacije in Notes na iPodu - beležka za vse priložnosti.

4. Kako bi spremenil svet, če bi lahko?

Največja vrednota, ki nujno rabi spremembo v tem trenutku, se mi zdi znanje - tako zavedanje o njegovi pomembnosti, kot tudi razumljivost podajanja snovi. Tukaj je ogromno prostora za izboljšave! Eden od zanimivih domačih projektov, ki poskuša utemeljevati pomembnost znanja, je serija predavanj na Fakulteti za računalništvo in informatiko o izkušnjah iz računalniške industrije Do gležnjev v blatu, kjer sem tudi sam prispeval predavanje. Na področju podajanja snovi se v zadnjem času po zaslugi Interneta dogaja ogromno projektov, omenil bi dva: Khan Academy, ki je fantastičen projekt za (ne samo) osnovno izobraževanje, in precej sveža Coursera, ki ponuja cele sklope predavanj, nalog in preverjanj za predmete na univerzitetni ravni. Pri nas orjejo ledino Videolectures in Kiberpipa.

5. Kaj bi ustvaril/kreiral, če ne bi bilo omejitev?

Če bi lahko, bi z neomejenimi sredstvi ustvarjal to, kar že ustvarjam. Če govorimo o prihodnjih izzivih in glede na to, da sem precej avanturist in ljubitelj ZF, mi je ena glavnih ambicij ustvarjanje možnosti, sredstev in tehnologij za vesoljska potovanja in bivanje v vesolju. Skok v vesolje se mi zdi nujen tudi iz stališča higiene odnosov na prenaseljenem planetu.

Ta objava je del serije "Heker" - intervjujev Metine liste s programerji, razvijalci, geeki, tech whizi, ustvarjalci nečesa novega… o tem, katere stvari uporabljajo za opravljanje svojega posla. Koncept je delno povzet po spletni strani The Setup. Preberite, kaj so odgovarjali Jure Pečar, Primož Verdnik, Boštjan Jerko, Andraž Tori in Blaž Magdič.

Pobijemo mehko mlado govedo in odvzamemo za kakšen kilogram fine bržolice, našniclamo na majhne zrezke na pol centimetra, pretepemo do tankega, da skoraj časopis bereš skozi, popopramo, solimo, premaženo z gorčico, damo počivat.

govedina

3/4 šalotke ali rdeče čebulice

pet strokov česna, mafijski stil (na tanko narezan z britvico)

pet listov lovorja

ščepec žajblja

rožmarin

čajna žlička sladke paprike

2 dl rdečega suhega vina

1 dl kisle smetane

poper, sol

čili

lovor

Nalistamo ali sesekljamo čebulo, odvisno od razpoloženja, in jo izmučimo do mehkega. Dodamo zrezke, česen, rdečo papriko, za tiste, ki ljubijo vroče, še čili. Na hitro prepražimo, zalijemo z vinom in malo vode, dodamo lovor, stolčen žajbelj in rožmarin. Pokrito dušimo, dokler meso skoraj ne razpade. Omake mora biti vseskozi dovolj, po potrebi dodajamo vino in vodo. Na koncu dodamo smetano in odstavimo. Zraven gre krompir v olupkih, slan v kosih, pražen, ali pa dober bel kruh.

Marko Zorko, Knjiga mrtvih

P.S. Knjigo mrtvih je izdalo časopisno podjetje Mladina d.d. , kupite jo lahko v Mladinini spletni trgovini (www.mladina.si/trgovina). Priporočamo tudi Zorkovo avtobiografijo Mein Kampf, knjigo, za katero se praši. Dobite jo v spletni knjigarni eBesede.

Recept je tukaj zato, ker se lepo prilega pravkar povedanemu. Se pa v originalu tako lepo sliši, da se ne sme prevajati. 

Captain Beefheart (vir: Wikipedia)

dva funta govejega srca

štiri žlice arašidovega olja – če ga nimamo, je dobro sezamovo ali pa navadno

žlica koruzne moke

tri žličke šerija

pet rezin svežega ingverja

žlička sladkorja

dve žlici vode

dve manjši čebuli

dve žlici sojine omake

Srce očistimo žil in veznega tkiva in narežemo na tanke rezine. Na debelo narezano čebulo zmešamo s sojo, koruzno moko, šerijem, vodo, soljo, ingverjem in sladkorjem. V voku pražimo srce kake štiri minute, dodamo mešanico in pokuhamo še štiri minute. To je vse. Zraven se poda muzika Captain Beef Heart, za katerega je še Zappa rekel, da on je pa res “fukjen”.

Marko Zorko, Knjiga mrtvih

P.S. Knjigo mrtvih je izdalo časopisno podjetje Mladina d.d. , kupite jo lahko v Mladinini spletni trgovini (www.mladina.si/trgovina). Priporočamo tudi Zorkovo avtobiografijo Mein Kampf, knjigo, za katero se praši. Dobite jo v spletni knjigarni eBesede.

Turistična kmetija Pr' Krač (vir: LAS Srce Slovenije)

Nekoč sem na dvorišču Pr’ krač kramljal z gospodarico Ano, kaj je človek dobrega v življenju jedel, in sva se strinjala, da se na koncu spomniš najbolj preprostih jedi, recimo praženih jetrc, takoj ob kolinah, zgodaj zjutraj, in potem pomakaš kruh in pobiraš čebulo iz črne ponve. Pravil sem, kako že dolgo ne jem več jetrc, ker pač ni kolin in jetra pri mesarju niso več tisto in tako naprej po zgodovini. Čez nekaj dni so Pr’ krač klali.

Sedel sem doma in gledal, kako je sončni žarek padal skozi vrata naravnost na mojo mizo … Na pragu je stala Ana. V rokah je držala krožniček, pokrit s prtičem, in ko ga je odgrnila, so se tam kadila rahla telečja jetrca na praženi čebuli in dehtela tako, kot znajo. »Klali smo,« je smehljaje rekla Ana »in sem se spomnila, da imaš rad sveža jetrca.« Bila je kot tista mati s skodelico kave, samo da so bila namesto kave jetrca, da tisto ni bila Cankarjeva mama in jaz nisem bil Cankar in da plamen v očeh ni ugasnil, kajti jaz nisem rekel, pustite me na miru, ne maram zdaj, ampak, joj, Ana, kako je pa to lepo! In potem nimamo stresov. Je pa res, da zaradi tega trpi literatura. Jaz glasujem za jetrca, ker tiste kave tako ali tako nikoli ne popiješ do konca.

Nadevana jetra v omaki

Iz popolnoma očiščenih jeter naredimo lepe kose, za dobrega pol inča naj jih bo, kar je več kot centimeter in manj kot poldrugi. Po dolžini zarežemo žepek in ga nadevamo z obilico sesekljanega česna in peteršilja. Zašpilimo. Scmarimo nekaj drobno sesekane čebule, jo damo na stran, opečemo jetra na obeh straneh, prilijemo nekaj žlic juhe, ščep timijana in kajenskega popra, malo podušimo in na koncu zamešamo žlico gorčice in drobno sesekljane kisle kumarice. Za ta recept vam jaz dober stojim, ker ga štejem za svoj izum.

Marko Zorko, Knjiga mrtvih

P.S. Knjigo mrtvih je izdalo časopisno podjetje Mladina d.d. , kupite jo lahko v Mladinini spletni trgovini (www.mladina.si/trgovina). Priporočamo tudi Zorkovo avtobiografijo Mein Kampf, knjigo, za katero se praši. Dobite jo v spletni knjigarni eBesede.

Marko Zorko: Knjiga mrtvih

Vzamemo dvoje piščančjih prsi s kostmi in brez kože, ker je ogabna. V možnarju pretlačimo majaron, timijan, rdečo papriko, brinove jagode in česen, potem dodamo gorčico in sol in dobro nadrgnemo prisotno meso. Na hitro ga popečemo na sesekljani klobasi, lahko je kranjska, ali še bolje, prekajena. Pomembno je, da je toliko mastna, da ne potrebujemo olja za praženje.

Položimo v lončeni pekač – lahko tudi podpeko – in namečemo noter naslednje tvarine: šalotke ali manjše rdeče čebulice, bolj atraktivno je, če niso do konca olupljene, nekaj strokov celega česna, v predrznosti lahko položimo kar celo glavico, ki je osvobojena zunanjih lupin, poslednja pa naj ostane, da se hudičev otrok skuha v lastnem zosu, nekaj mladega, neolupljenega krompirja, razrezanega na četrtine, cel koren, koren lečen, kakšna stebelna zelena lahko poležava zraven, paprika, če je, če je ni, je ne dodamo, mogoče nekaj presnega zelja, najbolje zadebeljene dele listov in stržen, ki ga pogosto po nemarnem vržemo vstran, peteršiljeva korenina ne bo delala nadlege in podobno. Zalijemo z juho in belim vinom – pol pol – naj bo komaj pokrito, gornji deli lahko ven štrlijo, navržemo lovorjevo listje in še kaj pade na pamet. Damo v pečico ali pokrijemo z žerjavico, če se gremo podpeko, in potem se nas več ne tiče. Ko je krompir mehak, je tudi drugo nared.

Dodatki – opcija. Cvetača, cele majhne kisle kumarice, nekaj majhnih celih šampinjonov, če so divje gobe, je dodatni luksuz, za potresek bodo nekateri dali nekaj svežega koriandra, mete ali bazilike, ne bo pa odveček žlica smetane, ko je že na krožniku, ali pa jogurt za one, koji to vole turski. 

Zgodovina. Recept je bil darilo za Majin rojstni dan. Najbolj vesele so bile sosedove mačke, ker iz neznanih razlogov nihče ni jedel piščanca, zelenjavo pa so razgrabili. Torej je recept posebej priporočljiv za ne preveč zaklete vegetarijance, pri čigar sosedih imajo mačke.

Inteligenc proteza. Če gre za udomačeno združbico, je lepo, če posedejo okoli sklede in z rokami segajo po zelenjavi, gracilno trgajo mesovje in zajemajo z žlico preostanek sočnosti. Dobro je posebej zaradi higiene, ker si mimogrede v skledi umijemo tudi roke, lonec pa kot skupna umivalna skleda postane nekakšna zaveza, da nihče med nami nima posebno nalezljive bolezni, kar opogumlja, če se ima večer razviti še v kaj več.

@ Delajte to v moj spomin.

Marko Zorko, Knjiga mrtvih

P.S. Knjigo mrtvih je izdalo časopisno podjetje Mladina d.d. , kupite jo lahko v Mladinini spletni trgovini (www.mladina.si/trgovina). Priporočamo tudi Zorkovo avtobiografijo Mein Kampf, knjigo, za katero se praši. Dobite jo v spletni knjigarni eBesede.

Piščanca stilno uredimo. Stisnemo česen, dodamo majaron, timijan, še kakšno mešanico začimb, pojma nimam, zakaj, ampak rad dam zraven še ščepec rdeče paprike, na koncu gorčico. Piščancu pod kožo vsilimo rezine sira, gauda je čisto v redu, posolimo od znotraj in zunaj in premažemo z mešanico. V trebuh mu zarinemo jabolko, da ne pade skupaj, zašpilimo ritko in položimo v naoljeni pekač. Okoli naložimo na četrtine narezan krompir, kakšen koren, rezino zelene, polovičke paprike, na četrtine narezano čebulo ali celo šalotko in obilo strokov česna v poslednji kožici, da se scmarijo v lastnem česnovem soku. Iz čiste afnarije na hrbet pritrdim z zobotrebcem dve rezini limone in počez napičim za dva oreha masla, da se ob začetku počasi razliva navzdol in pronica v vsako poro piščančjega sistema. Ne pravim, da je tako prav, ampak jaz na začetku vse skupaj pokrijem z alufolijo, čez kakšne pol ure pa odkrijem in začnem zalivati z juho. Krompir mora biti neprestano v nekakšni lužici in je na na koncu pravzaprav kuhan pečen krompir.

Inteligenc proteza: Česen primemo pri ritki in si ga iztisnemo v usta, zraven pa delamo grimase, kot da nam je všeč. Najbolj fino je, ko nam kdo nasede.

@Delajte to v moj spomin.

Marko Zorko, Knjiga mrtvih

P.S. Knjigo mrtvih je izdalo časopisno podjetje Mladina d.d. , kupite jo lahko v Mladinini spletni trgovini (www.mladina.si/trgovina). Priporočamo tudi Zorkovo avtobiografijo Mein Kampf, knjigo, za katero se praši. Dobite jo v spletni knjigarni eBesede.

Nataša Briški, Boštjan Jerko, Matej Praprotnik, Nina Kožar, Miriam Možgan, Milica Antić Gaber, Miško Kranjec ml., Ervin Hladnik Milharčič.  Zvezda na obisku: Denis Oštir

Nataša Briški - urednica Metine liste

1. On The Media – ker nastavlja ogledalo medijem, ki bi morali vanj večkrat pogledati

2. Left, Right And Center – analitično o aktualnem dogajanju v ZDA z leve, desne in vmesne. Arianna Huffington je the man!

3. This American Life – Top shit! Oddaja iz druge galaksije.

4. Science Friday – ker mi prijazno razloži, kako malo zares vem

5. Stuff You Should Know  – duhovita voditelja Josh in Chuck, odbite teme

Boštjan Jerko - raziskovalec v Japina s.p. in na Filozofski fakulteti

1. This American Life - majhne zgodbe običajnih ljudi. Super, če bi bilo kaj takega tudi pri nas.

2. On The media  - zanimivo spremljati dogodke v medijih in njih ozadja.

3. Radiolab - nekaj podobnega kot This American Life. Zelo zanimiva produkcija.

4. Ben Greenfield in Fitness - možakar obvlada prehrano do nivoja kemičnih sestavin in nasveti za triatlonce.

5. Friday Night Comedy - malo sprostitve... dobra angleška komedija.

Matej Praprotnik - voditelj na Val202

1. On The Media - Ena ura izobraževanja za vsakogar, ki dela v medijih. Poglobljene analize medijskega sveta, ki ga je treba razumeti.

2. Friday Night Comedy - Pol ure smeha, LOL po domače. Izmenjujeta se The News Quiz ali The Now Show. Dva krat

3. This American Life - Najboljši scenariji za radio, kar jih poznam. Pritegne te tudi najbolj obskurna tema. Ira Glass knows radio.

4. Forum - KQED - Talk (beri tak) je pa moj omiljeni radio. Intervjuji iz San Francisca. Krasni Michael Krasny.

5. Frekvenca X - Val 202. Da spomnim, delamo jih tudi na RTV Slovenija. Gostje so vrhunski.

Nina Kožar - svetovalka za digitalno komuniciranje

1. Ted Talks - po mojem mnenju eno najlepših daril, ki jih je digitalna doba dala človeštvu. Poskušam se disciplinirano držati urnika "eno TED predavanje na dan".

2. This American Life - Ta podcast je najboljši približek tistih pregovornih čevljev, v katere je treba stopiti, da vidiši svet skozi oči drugih ljudi. Vsaka oddaja ima svojo temo, stkano skozi zgodbe običajnih neobičajnih ljudi.

3. Monocle - Najnovejši trendi s področja oblikovanja, kulture in družbe. Izbira ultimativni maker in breaker Tyler Brûlé.

4. NYT's The Minimalist - Mark Bittman s svojimi kratkimi kuharskimi recepti za okusne jedi iz dobrih sestavin. In kaj je to nenavadnega? Adut je Bittman himself, avtor knjig in člankov o okoljskih izzivih, hiperprodukciji hrane ter boleznih, povezanih z njenim uživanjem, pa tudi strašno prijeten možak.

5. Frekvenca X - Podcast domače produkcije, ki prihaja iz uredništva Vala 202, se dotika aktualnih tem, povezanih z moderno znanostjo in tehnologijami. Obvezno čtivo vsakega pravega geeka in podpora domači podcast produkciji.

Miriam Možgan - diplomatka

1. This American Life - radijska oddaja, v kateri Ira Glass s sodelavci res, res znajo pripovedovati zgodbe in tudi najtežje teme predstaviti na način, da jih tudi najbolj počasni razumemo

2.  On The Media - oddaja, ki brez moraliziranja razgalja površno naravo sodobnih medijev in opozarja na nove trende v žurnalizmu

3. From Our Own Correspondent - oddaja v kateri BBCjevi novinarji poročajo o zgodbah iz vseh koncev sveta, ki jih drugi novinarji spregledajo oz jih obdelajo na hitro

4. All In The Mind - oddaja za vse, ki jih zanima skriti svet naše psihe in duševnosti. Oddaja, v kateri imenitna Natasha Mitchell gosti tako Dana Arielyja kot Dalaj Lamo.

5. Freakonomics - oddaja, ki je nekakšen radijski Malcolm Gladwell. Prinaša zanimive zgodbe iz sveta ekonomije, znanosti, financ.

Dr. Milica Antić Gaber - predavateljica na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani

1. BBC Women's hour - Ker prinaša pogovore in tematiziranja aktualnih vprašanj s področja (ne)enakosti moških in žensk.

2. LSE Public Lectures and Events - Ker se lahko seznanim z  aktualnimi predavanji najbolj eminentnih strokovnjakinj in strokovnjakov s širokega spektra področij.

3. Guardian Books - Ker prinaša dober pregled na knjižnem trgu.

4. Feminist Magazine - Ker s feministične perspektive osvetljuje pomembne globalne in lokalne problematike.

5. Harvard Press: Authors Off The Page - Ker prinaša intervjuje z avtorji novih knjig te priznane založbe.

Miško Kranjec ml. 

1. Cory Doctorow's Craphound.com - Cory Doctorow, bloger, pisatelj, borec za pravice.

2. Linux Outlaws - O Linuxu, odprti kodi in kar sodi zraven. V tem primeru Free kot svobodno in ne nujno brezplačno.

3. Systm - DIY za geeke.

4. Hacker Public Radio - Hackerji za hackerje. Nerd stuff v glavnem.

5. Network Security - internet, mreže, varnost, zasebnost. Za večino dolgočas, nujno pa če te zanima kaj se dogaja za lepo fasado interneta.

Ervin Hladnik Milharčič, Dnevnikov kolumnist in komentator

1. Car Talk NPR - Tako se radio dela iz niča

2. The Bugle - Tako se iz mednarodne politike naredi nič

3. Mark Kermode and  Simon Mayo's film review BBC - Ta dva imata res rada filme

4. KCRW'  Le Show (Hary Shearer) - Najboljši medijski analitik ob Jonu Stewartu

5. Wait, wait Don't tell me NPR - Vzgojno-izobraževalna oddaja za odrasle

Zvezda na obisku: Deniš Oštir, urednik oddaje 24ur, POP TV

1. TWiT - This Week in Tech - Ker je preprosto najboljši in najbolj vsebinski tehnološki podcast na svetu. Leo Laporte je od nekdaj car..

2. BOL - Buzz Out Loud - Bolj sproščena in zabavna različica TWiTa. Čeprav tudi govori o tehnologijah, jih obravnava na malo bolj sproščen način. Odličen vir zanimivih zgodb, a še vedno dovolj tudi resnih novic in analiz. Škoda, da so iz dnevnega prešli na tedenski format.

3. Reporter's Roundatble - Še en CNET-ov produkt. Ena aktualna tema, obdelana iz več kotov. Običajno ZELO in-depth in ZELO analitično. Res pa, da spet tehnologija, gadgeti, internet ...

4. Reuters Institute for the Study of Journalism at Oxford- Pol podcast, pol predavanja. V resnici bolj slednje, ampak za predavanja jih hudimano pogosto osvežujejo. Enkratne analize dogajanja na novinarskem trgu. Izjemno sveže, enkratni gosti. Mogoče je malo slabša kakovost posnetkov.

5. On the Media - Fin pogled na novinarsko delo od zunaj. Precej kritično, zato izjemno poučno.

"Delfin bo razumel in prišel po ribo."

Prišli smo v Tin Can Bay, kjer vstaneš ob pol šestih zjutraj samo zato, da si čim bolj na samem z delfinom, ki hodi zgodaj zjutraj na rt pogledat, če so ljudje z ribo že na delovnem mestu. Stojiš do pasu v topli vodi, laguna ima zjutraj skrb zbujajočih 35 stopinj, čez dan za dve do tri stopinje več, gledaš domačine, ki pljuckajo z rokami po vodi, češ, delfin bo razumel in prišel po ribo, potem pa se prikaže plavut in siva senca šine tik pod vodo, ustavi se tik pred teboj, pogleda iz vode s tistim nasmejanim izrazom popolnega zadovoljstva in skrivnega vedenja o že nečem, nalahko potegne ribo iz rok in se obrne vznak, da je še malo cirkusa, potem pa ponovi vajo, tokrat na drugem koncu, da je za vsakogar nekaj. Ob šestih je res najboljše, takrat so v vodi samo trije ali štirje in je tako delfina na osebo nekoliko več. Do sedmih se že nabere do dvajset ljudi, in ko je gostota prevelika, se delfin umakne, in kot da je zamišljen, odplava za najbližjo barko in izgine. Stanje, ki vlada med delfinom in ljudmi, lahko opišemo na dva načina: prvič, ljudje hodijo tja zaradi delfina, in drugič, delfin prihaja tja zaradi ljudi, pri čemer je zgodnji delfin tisti, ki diktira tempo. Ko prideš v Tin Can Bay, imaš že naslednji dan uro navito na pol šestih.

Tin Can Bay, Avstralija

Tin Can Bay je majhen kraj in v nekaj dneh vse poznaš. Tako se poštarka nasmehne, ko se s kolesom vrača od delfina, in pove, da je danes na sporedu mati z mladičem, ki prav tako domuje v zalivu. Ko to novico še svežo prodaš lastnici Kakadu bara, te s prijazno malomarnostjo dopolni, da gre pravzaprav za dva mladiča, lanskega in predlanskega, ki je sicer že velik in bi lahko sam skrbel zase, da pa mati še zmeraj pazi nanj. In res! Okoli poldneva se primaje k obali mlajši pretepač, ki ima nekoliko natrgano plavut, in takoj se vidi, kdo bo po materi prevzel obrt.

Nas z ribami nakrmijo v restavraciji v marini. Tudi mi pridemo ob dogovorjeni uri, sedemo na prostor, ki nam je določen, in odpremo usta. Natakar prime ribo za rep in nam jo spusti v goltanec, mi pa zadovoljno napravimo še en krog po marini, potem pa odplavamo domov. Delfini in ljudje smo na istem – sesalci, ki jemo ribe. Pri čemer pa se moramo ljudje za ribo precej bolj potruditi kot delfini. Saj bi bilo res fino, ko bi prišel zjutraj v službo, naredil preval ali dva in že bi te peljali v restavracijo in ponudili ribo z grebena v poprovi omaki. In medtem, ko prežvekuješ ribo, ki je pripravljena kot zrezek, brez kosti in brez glave, se pravi, brez tistih začudenih izbuljenih oči, ki kuharju povedo, kdaj je riba kuhana, nas pa sprašujejo, zakaj je nismo pustili v morju, kjer je imela v krogu družine in sorodnikov še toliko opravkov, medtem lahko premišljuješ o poti večine živega: pride ven, gre not in pride spet ven. In vendar ni v tem nič strašnega, kajti tisto bitje smo pojedli z ljubeznijo.

Večkrat sem se pogovarjal z vegetarijanci, ki jedo ribe, in nekako medlo so mi poskušali razložiti, zakaj je to nekaj drugega. Na koncu pa se je vendar izkazalo, da gre samo za čutne vtise. Torej: riba je mrzlokrvna, nima kožuščka in nima nog, komaj lahko razločiš, kje je glava in kje se začne trup, živi v elementu, ki ni naš, in tako dalje. Skratka – niso nam podobne. In bližja je podobnost, večja je nelagodnost, če jo zagledamo na krožniku. Nekje v globini je nemara strah, da bi človek v raztresenosti pojedel samega sebe.

Sončni vzhod nad reko Clarence v kraju Grafton, AUS (foto via Flickr)

V mestecu Grafton smo se srečali s plemenom, ki naj bi bilo najbolj krvoločno. S tistimi, ki pijejo kri. Ko je padel mrak, se je z otoka na reki Clarence dvignil oblak. Nebo je zakrila jata ptic, ki so v popolni tišini drsele čez večerno nebo. Prihajale so iz mraka in izginjale v mraku in ni jim bilo konca. Deset minut, petnajst minut in potem je prišel trenutek, ko se ti je zazdelo, da jih ne bo nikoli zmanjkalo in da se vrtijo v krogu. Kar je bilo čudno do tesnobe, je bil popolni molk. Ne šelest tisočih peruti, ne cvrkut tisočih ptic. Potem smo opazili, da to sploh niso ptice, ampak ogromni netopirji. Mrzlo me je spreletelo, ko sem gledal te velike živali, kako jih požira mrak, in si predstavljal, kako se bodo kmalu prisesale na govedo, ki se pase po planjavah. Potem smo vprašali domačine in so povedali, da so to vegetarijanski netopirji, fruit bats ali leteče lisice. Na otoku Suzan je njihova kolonija, ki je največja na južni polobli. Poleti je tam do dvesto tisoč primerkov, ki merijo tudi en meter z razprostrtimi krili. In zvedeli smo same prijazne stvari: matere jemljejo mladičke s seboj skrite v kožuščku, ob večeru odletijo v treh kolonah v gozdove, kjer se miroljubno prehranjujejo z jagodami in borovnicami. Tam, kjer bi morala biti grozovita podoba, po kateri je človek oblikoval svoje najbolj mračne zgodbe, je bila gozdna idila. Na tla se brezšumno spusti netopir, zloži krila in v gozdni tišini zoblje jagode. Na prsih pa počiva otrok in posluša, kako toplo bije materino srce.

To je bilo v tistem času, ko sem se zadovoljno naslonil nazaj, odložil vilice in nož, poklical natakarja in pohvalil neko žival, ki je bila dobra.

Marko Zorko, Knjiga mrtvih

P.S. Knjigo mrtvih je izdalo časopisno podjetje Mladina d.d. , kupite jo lahko v Mladinini spletni trgovini (www.mladina.si/trgovina). Priporočamo tudi Zorkovo avtobiografijo Mein Kampf, knjigo, za katero se praši. Dobite jo v spletni knjigarni eBesede.

Odgovarjajo člani/ce ožjega odbora Metine liste: Nataša Briški, Miško Kranjec, Miriam T. Možgan, Ervin Hladnik Milharčič, Nina Kožar, Joži Zanoškar, Boštjan Jerko, dr. Milica Antić-Gaber. Zvezda na obisku: Boštjan Gorenc - Pižama.

Yann Martel: Life of Pi

Miško Kranjec ml.

1. John Steinbeck: Cannery Row

2. Matthew Kneale: English Passengers

3. Farley Mowat: The boat who wouldn't float

4. Umberto Eco: The Island of the day before

5. Yann Martel: Life of Pi

Nina Kožar

1. Patti Smith: Just Kids

2. Brian Cox, Jeff Forshaw: Quantum Universe: Everything That Can Happen Does Happen

3. Christopher Hitchens: Arguably

4. Jo Nesbo: Taščica

5. George R.R. Martin: Ples z zmaji

Patti Smith: Pač mulca

1. Pascal Mercier: Nočni vlak v Lizbono

2. Haruki Murakami: After dark

3. Miriam Drev: V pozlačenem mestu

4. Halid Al Hamisi: Taksi

5. Pati Smith: Pač mulca

Boštjan Gorenc - Pižama

1. Terry Pratchett, Stephen Baxter: The long Earth

2. Vladimir Nabokov: Bledi ogenj (prevod Branko Gradišnik)

3. Julian Barnes: Smisel konca (prevod Valerija Cokan)

4. Flann O'Brien: Pri dveh ptičih na vodi (prevod Andrej E. Skubic)

5. Robert Rankin: The Japanese Devil, Fish Girl and Other Unnatural Attractions

Jo Nesbo: Taščica

Nataša Briški

1. Muriel Barbery: Eleganca ježa

2. Goran Vojnović: Jugoslavija, moja dežela

3. Daniel H. Pink: Drive

4. Jo Nesbo: Taščica

5. Paul Auster: Invisible

Ervin Hladnik Milharčič

1. Janet Groth: The Receptionist

2. Mark Kurlansky: The Big Oyster

3. Chuck Klosterman: Eating the Dinosaur

4. Janet Evanovich: Wiched Business

5. David Baldacci: The Innocent

*Vsem drugim priporočam Karl Marx: Grundrisse

Paul Auster: The Book of Illusions

Miriam T. Možgan

1. Kazuo Ishiguro: Ne zapusti me nikdar

2. Dino Buzzati: Šestdeset zgodb

3. Paul Auster: Knjiga iluzij

4. Laurence Durrell: Aleksandrijski kvartet

5. Natsuo Kirino: Grotesque

Joži Zanoškar

1. Goran Vojnović: Čefurji raus!

2. Bell Hooks: Feminizam je za sve

3. Renata Šribar: O menstruaciji: Telo v diskurzu, diskurz v telesu

Rok Klančnik: Trinajsti apostol

4. Alistair MacLean: Navaronski topovi

5. Joži Zanoškar: Šivala je deklica zvezdo (2. del)

Boštjan Jerko

1. Dmitry Glukhovsky: Metro 2033

2. Rok Klančnik: Trinajsti apostol

3. Rich Roll: Finding Ultra

4. Matt Fitzgerald: Iron war

5. Chrissie Wellington: A life without limits

Kormoran

V nekem avstralskem akvariju imajo razpredelnico z naslovom Who eats who? Kdo koga jé. Namreč – ali morski psi ljudi ali ljudje morske pse. Grafikon je neizprosen – medtem ko pojemo ljudje na deset in deset tisoč ton morskih psov, uspe ubogim kužkom na leto pospraviti komaj kakšnega deskarja in še takrat se izkaže, da je šlo za pomoto ali pa za pasjo radovednost. Krvoločni in brezobzirni lovec je človek in ne žival.

Kormorani na Krki in Soči doslej še niso ugonobili nobenega kajakaša, so pa pospravili velike količine rib. In zato so jim ribiči gorki kar se da in kličejo na pomoč državo, ki naj ukaže varuhom okolja, da lahko vzamejo lovci puške v roke in kormorane streljajo.

Država naj torej zaščiti ribiče pred kormorani. In kdo bo zaščitil tiste, ki so najbolj nemočni in najbolj ogroženi – ribe, ki jih napadajo in eni in drugi? Kormorani in ribe so tisočletja živeli v razumnem ravnotežju, potem pa je prišel človek in je to porušil. V reke vlagajo na tone mladic in več je rib, več je kormoranov. Če hočejo, da jih bo manj, je treba samo nehati vlagati v reke in pustiti, da se narava sama zmeni, kaj bo storila s svojimi otroki. Manj rib, manj kormoranov, dokler ne bo spet tisto ravnotežje, ko je obojih ravno prav. In potem hodimo ob nedeljskih popoldnevih z otroki gledat soško postrv v naravnem okolju in ne na krožniku, in kormorane na drevesu in ne nagačene v naravoslovnem muzeju.

Zadnjič smo brali, kako je nekdo z orožjem napadel lovskega čuvaja, in lovec je dogodek opisal takole: »Ne morete si predstavljati, kako strašen je občutek, ko nekdo meri vate s puško.« Čudno, vsak povprečni divji zajec si to zlahka predstavlja.

Marko Zorko, Knjiga mrtvih

P.S. Knjigo mrtvih je izdalo časopisno podjetje Mladina d.d. , kupite jo lahko v Mladinini spletni trgovini (www.mladina.si/trgovina). Priporočamo tudi Zorkovo avtobiografijo Mein Kampf, knjigo, za katero se praši. Dobite jo v spletni knjigarni eBesede.

(foto via Flickr)

Smiljka skuha ribe tako, da jih skuha. Skrivnost je v tem, da jih je treba znati skuhati. Jaz jih ne znam. V mrzlo vodo je dala kakšen koren in peteršilj, lovor in še kakšno dišavnico, ki je divje rasla okoli hiše, kolobar čebule in celo zrno česna, in ko je zavrelo, je položila noter ribe. Kuhala jih je, dokler niso bile ravno prav kuhane. Kako je to naredila, ne vem, jaz jih razkuham ali pa so še nekuhane. Ribe je potem zložila na krožnik, juho pa je precedila in vrgla not pest riža. Kuhane ribe smo jedli kar tako, prelite z olivnim oljem in popoprane, ko smo se vrnili z mreže, se pravi okoli desete ure dopoldne, in če je šel kdo mimo, so rekli, ajd na marendu!, in on je odgovoril, kot se odgovori, marendo san! Jedli smo s prsti, včasih je kdo kaj namočil v skodelico z oljem in kvasino, ki je bila na mizi in v kateri se je namakala rožmarinova vejica. Če pa ni bilo mišljeno, da se zraven je še juha z rižem, je bilo manj zelenjave ali skoraj nič, ampak ker se to ni zgodilo nikoli, sploh ne vem, od kod imam ta podatek, in ga zavržemo kot nezanesljivega.

"pauk"

Med kuhanimi ribami je bil najboljši pauk – imenujem jo tako, kot so mi povedali, čeprav se že pri sosednjih otočkih reče drugače – strašna riba, rada leži v pesku in čaka, da stopiš na njen črni trn, ki štrli iz sredine hrbta. Posledice so hude, to je živčni strup, veliko hujši kot strup škarpoča, škarpuna, škarpine in škarpene, kar je skoraj eno in isto in me je enkrat doletelo in me je bolelo noter do kosti in pomaga samo, če pičeno mesto v vrelo vodo namočiš, poskusite in povejte! Na Murterju sem videl človeka brez desne roke in so rekli, da ga je pičil pauk. Slavko pa je pripomnil, da je še sreča, ker je levičar. Bogve, če imamo tudi pauke za desničarje.

Opomba: V spominu mi je ostal morski pes, kakšnih 80 centimetrov je imel, ki smo ga najprej namakali v mleku, da je izgubil ostri vonj, potem pa še v razredčeni kvasini, in potem skuhali, kot se spodobi. Prelit z oljem in kvasino in obložen z na debelo narezano čebulo je bil čudovit. Meso se s prsti trga od hrustanca in čebula prigrizuje kot keks. In spet – who eats who?

Marko Zorko, Knjiga mrtvih

P.S. Knjigo mrtvih je izdalo časopisno podjetje Mladina d.d. , kupite jo lahko v Mladinini spletni trgovini (www.mladina.si/trgovina). Priporočamo tudi Zorkovo avtobiografijo Mein Kampf, knjigo, za katero se praši. Dobite jo v spletni knjigarni eBesede.

Sašimi (foto via Flickr)

To je surova riba. Jedel sem ribe na različne načine, pečene in kuhane in v omaki in brez, pa so mi postale dolgočasne. Nisem namreč več ljubil vonja po ribi. Potem sem odkril Japonce, čeprav boste v zgodovinskih knjigah prebrali, da jih je nekdo drug. In to ne suši, ki človeku najprej pade na pamet, ampak sašimi, torej riba brez.

Pri nas za tak primer vzamemo lep kos tunine, narežemo na grižljaje, običajno je to 3 cm x 1,5–2 cm x 0,6 cm, plus minus 13 %. Za sašimi so dobri samo najlepši kosi, ostalo postrgamo s kožice in špeštamo in počakamo na naslednji recept. Na liste hrustljave solate naložimo tuno, okoli položimo kupčke vloženega ingverja (pickled ginger), na laske naribano belo redkev in korenček in nemara nekaj sladko okisanega zelja. Vsak ima pred seboj posodico s sojino omako, v kateri je razmehčal nekoliko watsabija (zeleni hren) in tam notri se namaka s paličicami kose tunine.

Marko Zorko, Knjiga mrtvih

P.S. Knjigo mrtvih je izdalo časopisno podjetje Mladina d.d. , kupite jo lahko v Mladinini spletni trgovini (www.mladina.si/trgovina). Priporočamo tudi Zorkovo avtobiografijo Mein Kampf, knjigo, za katero se praši. Dobite jo v spletni knjigarni eBesede.

dr. Jure Knez, solastnik podjetja Dewesoft d.o.o. iz Trbovelj (vir: gzs.si)

1. Kdo si in kaj počneš?

Po izobrazbi sem doktor strojništva, vendar me je življenska pot zanesla na področje merilne tehnike. Sedaj v podjetju Dewesoft izdelujemo programsko opremo z istim imenom, zadnje čase pa tudi kompletne merilne instrumente, ki najdejo stranke po celem svetu od Azije, Evrope in Amerike.

2. Kakšno strojno opremo uporabljaš?

Poleg merilnih instrumentov izdelujemo tudi robustne merilne računalnike na osnovi COM Express tehnologije. Uporabljamo večinoma Intel i7 tehnologijo, nekaj pa tudi AMD G serije. upoabljamo izključno SSD diske za višjo hitrost, manjšo porabo in boljšo odpornost za šok in vibracije. Naši instrumenti se uporabljajo v dirkalnikih, za testiranje prototipov, en instrument pa bodo naslednje leto celo poslali na Mednarodno vesoljsko postajo.

Posodabljanje Mednarodne vesoljske postaje (foto: STS-116 Shuttle Crew, NASA)

3. In kakšno programsko opremo?

Izdelujemo svojo programsko opremo za tehnične meritve, v katero združujemo znanje in izkušnje zadnjih dvanajstih let potepanja po svetu in dela z najboljšimi strokovnjaki s področja avtomobilske, letalske, vesoljske, elektro in drugih industrij. Programska oprema je napisana v Delphiju, kar ni ravno najbolj moderen jezik, vendar pa dobro opravlja svojo funkcijo in omogoča razvoj hitrih in na pogled prijetnih aplikacij.

4. Kako bi spremenil svet, če bi ga lahko?

Majhnost posameznika v primerjavi s svetovno populacijo ni izgovor za pasivnost. Že vprašanje je zastavljeno narobe. Vsak človek se mora potruditi po svojih najboljših močeh pomagati in soustvarjati boljši svet. Naše zmožnosti so v tem trenutku omejene na ustvarjanje instrumentov, ki zagotovo pomagajo razvijati boljše avtomobile, vozila, stroje in naprave. Ti izdelki dajejo kruh okrog sto družinam v Sloveniji in svetu vključno s prodajno mrežo. Poleg tega pa vedno poskušamo pomagati lokalnim humanitarnim, kulturnim in športnim organizacijam. Ni veliko, nekaj pa vseeno je.

5. Kaj bi ustvaril/kreiral, če ne bi bilo omejitev?

Meni osebno daje podjetje dovolj izzivov za kreacijo novih izdelkov in rešitev. Imamo začrtano jasno vizijo razvoja za dve leti vnaprej, trdno pa verjamem, da nam tudi potem ne bo dolgčas.

Ta objava je del serije “Heker” - intervjujev Metine liste s programerji, razvijalci, geeki, tech whizi, ustvarjalci nečesa novega… o tem, katera orodja uporabljajo za opravljanje svojega posla. Koncept je delno povzet po spletni strani The Setup. Preberite, kaj so odgovarjali Jure Pečar, Primož Verdnik, Boštjan Jerko, Andraž Tori, Blaž Magdič, Borut Kumperščak, Mladen Prajdić, Jan Žorž, Lenart J. Kučić in Mateja Verlič.

Slovenija ima pri Evropski komisiji zaščitenih 13 prehrambenih izdelkov, kmalu pa naj bi se seznamu pridružila tudi kranjska klobasa.

Ekstradeviško oljčno olje Slovenske Istre (foto: iStock)

1. Ekstra deviško oljčno olje Slovenske Istre (ZOP)

Zaradi klimatskih posebnosti je oljčno olje slovenske Istre prepoznavno po značilni aromi in cenjeno zaradi ugodne sestave maščobnih kislin. Slovenska Istra je ena najsevernejših krajin, kjer še uspeva oljka. Tradicija oljkarstva sega daleč v preteklost, v zadnjih treh desetletjih pa je v velikem razmahu. Naravne danosti, znanje in zavzetost pridelovalcev oljčnega olja dajejo izjemne, mednarodno priznane rezultate. Oznaka Ekstra deviško oljčno olje Slovenske Istre z zaščitenim poreklom zagotavlja, da je to olje pridelano iz lokalnih sort oljk ter predelano in stekleničeno na območju slovenske Istre. Vsebovati mora najmanj 30 % olja istrske belice, ki zaradi visoke vsebnosti naravnih antioksidantov omogoča daljšo svežino in kakovost. (vir)

Nanoški sir (foto: Mlekarna Vipava)

2. Nanoški sir (ZOP)

Mleko za proizvodnjo nanoškega sira se odlikuje po visoki vsebnosti beta karotena, zato je nanoški sir intenzivno rumene barve. Zaradi specifične mikroflore vinorodnega območja, kjer se nahajajo zorilnice sira, se po dvomesečnem zorenju sira izoblikuje poseben, pikanten okus sira, ki je značilen za nanoški sir. Na planoti Nanos so sir, po kateri je dobil tudi ime, pridelovali že v 16. stoletju. V preteklosti so ga na nanoški planoti izdelovali izključno iz ovčjega mleka. Ker se je po drugi svetovni vojni delež ovc zelo zmanjšal, so izdelali tudi manj sira. Nanoški sir so začeli leta 1986 znova izdelovati v Mlekarni Vipava. Zaradi pomanjkanja ovčjega mleka ga zdaj izdelujejo iz kravjega mleka. Za območje izdelovanja nanoškega sira je značilno prepletanje sredozemskega in celinskega podnebja, podnebje in prevladujoča kraška tla pa se kažeta tudi v kakovosti paše in pridelavi krme. (vir)

sir Tolminc

3. Sir Tolminc (ZOP)

Sir Tolminc izdelujejo na območju Zgornjega Posočja, ki predstavlja nekakšno križišče vplivov mediteranske alpske klime. Prav s tem v zvezi ima Zgornje Posočje določene naravne danosti, ki se preko krme prenašajo v mleko, od tu pa z blagimi tehnološkimi prijemi tudi do končnega izdelka. Sir Tolminc ima zelo dolgo in bogato tradicijo. Začetki izdelave sira v Zgornjem Posočju se povezujejo z začetki pašništva v viskogorskih planinah kar je razumljivo saj je bilo takrat sirarstvo edini način konzerviranja mleka v planinskih razmerah. Prvi zapisi o siru Tolminc segajo v 13. stoletje, ko je bil sir naveden kot plačilno sredstvo dajatev takratni zemljiški gospodi. Sir Tolminc spada med trde polnomastne sire. Ima obliko okroglega hlebca, skorja hlebca je gladka, slamkasto rumene barve , v prerezu pa ima redka očesa velikosti leče ali graha. Ima značilen čist vonj ter je sladko pikantnega okusa. (vir)

Kočevski gozdni med

4. Kočevski gozdni med (ZOP)

Širše območje Kočevske sodi v preddinarsko in dinarsko območje. Čebele se pasejo na izrazitogozdnatem območju z zelo pestro floristično sestavo. K floristični pestrosti prispeva tudi vegetacija gozdnih obronkov, travišča in močvirna vegetacija. Za območje je značilno ekstenzivno kmetijstvo, kjer prevladuje živinoreja na travnatih površinah. Čebele se pasejo v ekološko neokrnjeni naravi, kar daje čebelarjenju dolgoročno prednost. Območje, kjer se prideluje Kočevski gozdni med, je območje med reko Krko in Kolpo s približno sto petdeset tisoč hektarji površine. Območje obsega v celoti občine Kočevje, Osilnica, Kostel, Loški Potok, Sodražica in Ribnica ter delno občine Črnomelj, Semič, Dolenjske Toplice, Žužemberk, Velike Lašče in Dobrepolje. (vir)

5. Prleška tünka (ZGO)

Zapiski iz leta 1487 dokazujejo, da na območju Prlekije že dolga stoletja poznajo tünko . Kmetje so tünko začeli izdelovati zaradi konzerviranja mesa. Prleška tünka je sestavljena iz zaseke in

Prleška tünka

svinjskega mesa-stegna, hrbta, ledij ali vratu. Meso razsolijo opečejo in dimijo oz.»zelhajo«, zaseko pa tako, da v kotlu obarijo slanino, jo solijo in ohladijo nato pa zmeljejo. Kmetje so meso potapljali oz. »tünkali« v zaseko v veliki leseni posodi, v kateri je potem meso zorelo vsaj 30 dni. Tako je nastal izraz tünka in se ohranil vse do danes. Prleška tünka je tradicionalno živilo, ki je etnološko in geografsko vezano na območje Prlekije. Proizvodnja lahko poteka le na območju geografskih meja občin Ljutomer, Razkrižje, Križevci, Veržej, Sveti Jurij, Radenci, Gornja Radgona in Ormož. (vir)

6. Zgornjesavinjski želodec (ZGO)

Zgornjesavinjski želodec je trajni suhomesnati proizvod, izdelan na kmetiji po tradicionalnem postopku, starem več kot sto let. Njegovo območje je Zgornja Savinjska dolina s tipično predalpsko klimo.
Najboljši kosi dobro ohlajenega svinjskega mesa se zmeljejo, doda se na kocke narezana trda slanina, sol, poper in česnova voda. Dobro premešane sestavine se polnijo v dobro očiščene svinjske mehurje, zašijejo, našpikajo in za nekaj dni obtežijo. Potem jih damo v sušilnico, kjer ob pogostem obračanju in po potrebi čiščenju izdelek zori in se suši. Suh in uporaben za narezek je približno 5-6 mesecev po izdelavi, odvisno od vremenskih razmer (temperatura, zračna vlaga) med sušenjem. (vir)

Zgornjesavinjski želodec

7. Šebreljski želodec (ZGO)

Šebreljski želodec je mesnina, za katero se uporablja svinjsko meso visoke kakovosti in trda slanina. Delež

Šebreljski želodec (foto: Darjo Tavčar)

slanine je majhen, izdelek pa mesnat in ploščate oblike (odvisno tega kam se ga polne; v mehur, danko ali umetni ovitek). Šebreljski želodec se že dolgo časa izdeluje na Cerkljanskem in Idrjiskem, žal pa kot pričevanje obstaja zelo malo pisnih virov. Ustni viri ljudi, ki te izdelke delajo,so pravzaprav edini, ki dokazujejo dolgo tradicijo. Ta želodec se suši in zori v sušilnicah, na sušenje pa ugodno vpliva stalno kroženje zraka, ki ga sproži toplotna razlika med prisojnimi in osojnimi legami. Posebnost Šebreljskega želodca zagotovijo podnebni pogoji sušenja in zorenja, kakovostna surovina in tradicionalna tehnologija polnjenja, prepoznavnost pa si je pridobil s svojo posebno obliko, zunanjim videzom ter gastronomskih lastnostih. (vir)

Ptujski lük (foto: Karolina Putarek / Renata Žlebič via radiomaxi.si)

8. Ptujski lük (ZGO)

Ptujski lük je staro ime za čebulo, ki jo na Ptujskem polju pridelujejo že več kot 200 let. Je značilno ploščato okrogle oblike ter rdečkaste barve luskolistov in mesa. Je zmerno ostrega okusa in ima odlične lastnosti pri kuhanju. Njegova prednost je tudi dolgotrajno skladiščenje. Za njegovo pridelavo je obvezen certifikat ekološke ali integrirane pridelave. Spravilo je obvezno ročno. Prodaja se spleten v tradicionalnih vencih ali v manjših pakiranjih. (vir)

9. Kraški pršut (ZGO)

Kraški pršut je na zraku sušena/zorjena mesnina, narejena iz celih svežih stegen prašičev. Sveže stegno se pripravi brez nogice, s kožo in pripadajočo slanino. Soljenje, sušenje in zorenje Kraškega pršuta mora potekati na območju Krasa. Skupni čas proizvodnje traja najmanj 12 mesecev. Za Kraški pršut je značilen suh postopek soljenja le z grobo morsko soljo. V dovolj dolgi dobi sušenja/zorenja se razvijejo značilne senzorične lastnosti, ki se odražajo v manjši vsebnosti vode zaradi večje dehidracije. Značilna je nekoliko večja slanost (do 7,4 %) in zaznava čvrstejše teksture rezine v ustih. Vonj in okus sta polna. Močno izražena živahnost arome je značilna za stopnjo dozorelosti, po čemer se prav tako loči od ostalih pršutov. (vir)

Kraški pršut (foto via slovenia.info)

10. Belokranjska pogača (ZTP)

Belokranjska pogača je iz kvašenega testa narejena specialiteta, okrogle oblike v sredini visoka 3 do 4 in na robu 1 do 2 centimetra, premazana s stepenim jajcem, posipana z zrni kumine in debelejšo soljo ter narezana na kvadrate. Recept prvotno izhaja iz Bele krajine, po njej je dobila tudi ime, koder so ga prinesli uskoki, ko so v 15. in 16. stoletju bežali pred Turki. (vir)

Belokranjska pogača (foto via slovenia.info)

Idrijski žlikrofi (foto via radiosi.eu)

11. Idrijski žlikrofi (ZTP)

Idrijski žlikrofi so slovenska jed z Idrijskega, narejena iz vlečenega testa s krompirjevim nadevom in značilno obliko. Priprava poteka po tradicionalnem receptu, ki je bil opisan v sredini 19. stoletja, natančen izvor jedi pa zaradi pomanjkanja zgodovinskih virov ni znan. Pripravljajo se kot predjed, priloga k mesnim jedem ali samostojna jed, zabeljena z ocvirki. (vir)

12. Prekmurska gibanica (ZTP)

Prekmurska gibanica je posebnost med sladicami. Uvrščamo jo med slovenske nacionalne kulinarične specialitete in je tradicionalna značilnost prekmurske kulinarike. Na območju Prekmurja, kot tudi na celotnem področju Slovenije nima primerljivega izdelka. Ime je dobila po besedi güba, kar pomeni guba in se nanaša na njeno značilno sestavo iz posameznih plasti. Lastna receptura, kakor tudi tehnologija izdelave vodita do specifičnega videza rezin prekmurske gibanice, ki s svojo barvitostjo dajejo izdelku pravo mikavnost in dopadljivost. Prekmursko gibanico odlikuje bogat razpon vonjev in okusov ter prijetne zaznave v ustih, ki dajejo občutek nežnosti, sočnosti in polnosti. (vir)

Prekmurska gibanica (foto via slovenia.info)

Kraški zašink

13. Kraški zašink (ZGO)

Kraški zašink je tradicionalni suhomesnati izdelek kraške pokrajine. Ugodna mikroklima Krasa omogoča sušenje celih kosov vratovine. Tako ima Kraški zašink značilno valjasto obliko, naravni ovitek obdaja elastična mrežica. Surovina za proizvodnjo Kraškega zašinka je kakovostna vratovina prašičev mesnatih pasem. Za proizvodnjo je značilen suh postopek soljenja. Med sušenjem in zorenjem se razvije polna aroma mišičnine in slanine. Značilen je rahlo slan okus zašinka. Mišičnina zašinka je na prerezu rdeče rožnate barve, rob rezine je rahlo temnejše barve. Slanina je bele barve. Tekstura mišičnine in slanine je rahlo čvrsta, gladka in se v ustih hitro razgradi. Zorjen Kraški zašink se je na trgu uveljavil kot kraška specialiteta s priznano gastronomsko vrednostjo. (vir)

Opomba: ZGO - Zaščitena geografska označba (s to oznako se zaščitijo kmetijski proizvodi, ki so pridelani ali predelani na določenem geografskem območju in imajo posebno kakovost, sloves in druge značilnosti, ki izvirajo s tega območja), ZOP - Zaščitena označba porekla (vse faze pridelave in predelave kmetijskega proizvoda morajo potekati na določenem geografskem območju, saj sta kakovost in značilnost proizvoda posledici vpliva določenega geografskega okolja), ZTP - Zaščitena tradicionalna posebnost (oznaka pomeni, da sta zaščiteni receptura in tradicionalni način priprave, proizvodnja pa geografsko ni omejena), Višja kakovost (pomeni, da so po svojih specifičnih lastnostih boljši od istovrstnih kmetijskih pridelkov oziroma živil in odstopajo od njihove minimalne kakovosti, če je ta predpisana).

Seznam certificiranih proizvajalcev zaščitenih kmetijskih proizvodov in živil.