Marko Maver (foto: osebni arhiv)

Ideja o pisanju tega članka se je porodila že pred dobrima dvema letoma, ko sem nekega dne pred službo sedel v kavarni v središču Ljubljane in pil svojo jutranjo kavico. Začel sem razmišljati o tem, kdaj sem sploh začel piti kavo, kakšna je kultura pitja kave v Sloveniji in kje imajo najboljšo kavo v Ljubljani oz. katera kavarna je najbolj priljubljena. Tako sem se samo za hec odločil, da bom čez poletje obiskal čimveč kavarn in si zraven zapisal, kakšni so bili kava, postrežba, vzdušje itd.. Do konca poletja sem imel že precej obsežen seznam (20+), nato pa se je le-ta nekje izgubil in ostal pozabljen v arhivu za naslednji dve leti. Ker je v Ljubljani veliko več lokalov, kavarn, restavracij, kjer ljudje pijejo svoje jutranje, dopoldanske in popoldanske kavice (zame veljajo vse tri in pa včasih tudi večerna), sem se odločil, da naredim samo en Top 10 seznam.

Na katerem mestu je pristala določena kavarna/lokal/restavracija je bilo odvisno od celotne ocene, ki je vsebovala sledeče kriterije: okus kave, pena, vzdušje, postrežba in cena. Peno sem vključil v kriterij, ker menim, da je pomemben del kave – preveč mehurčkov v peni, vsaj meni, ni dobro. Kar

Kavarna Cafetino (foto via coffeeobsession blog)

se tiče cene, sem upošteval nekje povprečje za cappuccino ter machiatto. Najugodnejšo ceno ima tako npr. Cafetino (2,35 evra za oba), povprečje pa se giblje nekje med 2,70-2,80 evri.

Navedeni kriteriji se mi zdijo najbolj pomembni kadarkoli se sam ali z nekom drugim odpravim na kavico. Ker sem predvidel, da verjetno nekaterim moj top 10 seznam ne bo najbolj všeč, sem sestavil tudi anketo z namenom, da dobim še ‘glas ljudstva’ in ga primerjam z mojim seznamom, pri čemer se oba niti nista preveč razlikovala. Anketa je bila objavljena na spletu, nanjo pa je v enem tednu odgovorilo 125 ljudi, tako Slovencev kot tudi tujcev. Vsebovala je dve vprašanji: katera je vaša najbolj prijlubljena kafetarija in zakaj. Predvsem me je zanimal ‘zakaj’– kaj je tisto, ki privabi nekoga, da se vrača nazaj v isto kafetarijo; ali je to lokacija, okus kave, cena, atmosfera, itd. Sledeči seznam top 5 kafetarij odraža moje mnenje, dodana pa so tudi mnenja drugih.

Katere so torej top kafetarije v Ljubljani?

Kavarna Cafetino (foto via coffeeobsession blog)

1. Cafetino

Mislim, da mi je bil Cafetino že, ko sem se prvič ustavil tu na kavi, ena izmed najljubših kavarn v Ljubljani. V trenutku, ko vstopite notri, vas bo premamil vonj ravnokar mlete kave in tudi širok izbor kav iz celega sveta. Od bistre in sveže Columbia Supremo do malo bolj močne in polne Kenya Estate AA. Za bolj prefinjene kofetkarje pa je Cafetino (vsaj v kolikor vem) tudi edina kavarna, ki ima na voljo kave Jamaica Blue Mountain in Kopi Luwak. Kakorkoli že, vse kave so izredno dobre, postrežba je na visokem nivoju, vzdušje pa tudi – še. Za sladkosnede priporočam tudi brownie, ob vročih poletnih dneh pa hladni cappuccino!

Mnenja drugih: 

Tudi drugi so podobnega mnenja, da je Cafetino najboljša kavarna v Ljubljani. Največkrat je razlog za to ''kvaliteta in izvrsten nabor kav'', ''prijeten ambient in osebje'', ter ''omami vonj kave in super poletni vrt za vroče dni''. 

Okus kave: 5, pena: 5, postrežba: 5, atmosfera: 4, cena: 5 (Cappuccino: 1.40; Macchiatto: 0.95), skupaj: 4.8.

Le Petit Cafe (foto via lepetit.si)

2. Le Petit

Pri Le Petitu sta mi všeč tako lokacija (blizu NUK-a) kot ponudba raznih kosil in malic. Najbolj pa mi je všeč francoski ambient, ki daje občutek Pariza v Ljubljani. Tudi kava je zelo dobra (cappuccino in machiatto), res pa imajo, kot v večini drugih kafetarij, na voljo samo eno vrsto kave, kar je tudi razlog, da je Le Petit zasedel drugo mesto. Najbolj priporočam obisk v soboto ali nedeljo za brunch, ali pa tudi za kakšen zmenek ob kavi.

Mnenja drugih: 

Največkrat druge prav tako navdušujeta "široka ponudba, odlična hrana ter dobra lokacija". Prav tako pa tudi "umirjen, prijeten ambient" ter "francoski privdih".

Okus kave: 4, pena: 4, postrežba: 4, atmosfera: 5, cena: 4, skupaj: 4.2.

nekdanji predsednik Milan Kučan v Zvezdi (foto: Primož Lavre via Reporter)

3. Kavarna Zvezda 

Mislim, da ni kofetkarja, ki ne bi poznal Zvezde oz. imel kaj slabega za povedati. Imajo tako 'navadno' kavo kot tudi nekaj drugih vrst za bolj prefinjene kofetkarje. Vzdušje, postrežba in še posebej izbira tortic (res najboljše v Ljubljani) postavijo Zvezdo na sam vrh lestvice. Pogosti obiskovalci so številne znane osebnosti kot npr. župan Ljubljane Zoran Janković, bivši predsednik Milan Kučan ter številni pevci, igralci in športniki. Mislim, da je Zvezda ena izmed tistih kafetarij, ki so že nekaj časa in bodo še dolgo na vrhu lestvice najboljših v Ljubljani. Moje priporočilo: Ethiopia Sidamo macchiato, zraven pa se mini-Sacher oz. torta Caprese (s kepico vaniljevega sladoleda – če vam res cukr pade).

kavarna Zvezda nekoč

Mnenja drugih: 

Zvezda je ena izmed najbolj priljubljenih kafetarij prav "zaradi lokacije v centru Ljubljane, dobre kave, odličnih tort in prijetnega vzdusja". Največkrat pa se kot razlog omenijo "ful dobre torte". Tudi po raznih forumih na spletu (npr. TripAdvisor, virtualturist) ima Zvezda najvišje ocene tako zaradi tortic kot kave in vzdušja – "the sweetest place, excellent coffee and cakes, five star experience".

Ali ste vedeli?

Prva Zvezda na Kongresnem Trgu je bila odprta leta 1999. 12 let za tem se je odprl še Bistro, letos pa lahko pričakujemo novo 'zvezdo' -  Deli – kjer si boste lahko nabrali vse dobrote, ki so na voljo v kavarni/slaščičarni ter tudi specialitete iz Bistroja.

Okus kave: 4, pena: 4, postrezba: 4, atmosfera: 5, cena: 4, skupaj: 4.2.

Nebotičnik (foto via neboticnik.si)

4. Nebotičnik

"V nebotičnik sva odšla...[in si kavico privoščila]", malo prirejen verz znane popevke Mala Terasa :). Najbolj privlačna lastnost kavarne na vrhu Nebotičnika, tako meni kot tudi drugim, je nedvomno razgled nad prelepo Ljubljano. Mnogi hodijo sem primarno zaradi samega razgleda, ampak ne gre zanemariti niti dobre kave in kakšne tortice, pri bolj zimskih temperaturah pa tudi res 'ta prava' vroča čokolada (s smetano). V vsakem primeru, če si želite dobre kave, lepega razgleda, predvsem pa se oddahniti od metnega vrveža je Nebotičnik najboljša izbira.

kavarna Nebotičnik (foto via neboticnik.si)

Mnenja drugih:

Najbolj pogosti komentarji se nahajajo na "najlepši razgled" ter "idilično vzdušje".

Ali ste vedeli?

Nebotičnik, zgrajen že leta 1933 pod vodstvom arhitekta Vladimirja Skubica (1894-1946), je kar nekaj časa veljal za najvišjo zgradbo v nekdanji Jugoslaviji ter bil med desetimi najvišjimi v Evropi. Nadstropja 10-13, kjer se nahajajo klub, restavracija ter kavarna, so bila prenovljena ter po skoraj desetletju samevanja ponovno odprta l. 2010.

Okus kave: 4, pena: 4, postrezba: 3, atmosfera: 4, cena: 4, skupaj: 3.8.

5. Čokoladni Atelje 

Na vprašalniku me je kar malo presenetilo, da Atelje ni dobil več glasov, morda zato, ker je bolj skrit. Zasluži si mesto med top 5 v Ljubljani verjetno ne zaradi lokacije, ampak nedvomno zaradi zelo dobre kave, postrežbe in izbora raznih čokoladnih dobrot. V meniju pa je tudi, vsaj kar sem videl v Ljubljani, t.i. 'frappuccino', ki pa je ob poletnih temperaturah zelo osvežilen napitek.

Okus kave: 4, cena: 4, postrežba: 4, atmosfera: 3, cena: 4 (Machiatto: 1,50 evra; Cappuccino: 1,50 evra (mali), 1,70 evra (veliki), skupaj: 3.8.

Bi-ko-fe

Bi-ko-fe (foto: Vesna via objemidrevo.blogspot.com)

* Bi-Ko-Fe 

Bi-Ko-Fe, sicer ne med top 5, si zasluži biti na seznamu, zdelo se mi je, da ga skoraj moram omeniti. Priznam sicer, da sem hodim bolj pogosto šele od letos poleti, največkrat, ko se učim v NUK-u in potrebujem eno 'ta hitro' kavico. Najbolj všeč sta mi lokacija in ambient, tudi sam okus kave je na spodobnem nivoju – macchiato še posebej. Zdi se mi idealen lokal za jutranje branje časopisa, ko je ponavadi še mirno, za dopoldansko/popoldansko branje kakšne dobre knjige, ali pa samo za opazovanje ljudi, ki zahajajo tja.

Mnenja drugih:

Kar najbolj privlači ljudi k Bi-Ko-Fe-ju poleg lokacije in zanimivih ljudi, so “alter” oz. “bohemski” navdih, “izviren interier, vzdušje in občasni glasbeni dogodki”.

Okus kave: 4, pena: (pri cappucinu – 3, pri macchiattu: 2), postrežba: 4, atmosfera: 4, cena: 4 (Cappuccino: 1.50 evra; Macchiatto: 1.20 evra), skupaj: 3.7.

TOZD (foto: TOZD via zivljenjevlepem.si)

Izven Top 5:

6. Bi-Ko-Fe, 7. LP, 8. Lolita, 9. TOZD, 10. Cacao.

Top 10 kafetarij v Ljubljani (rezultati ankete): 

Med 25-imi kafetarijami, ki so bile na vprašalniku, so naslednje dobile največ glasov: 1. Le Petit (16), 2. Cafetino (14), 3. Zvezda (12), 3. Cacao (12), 5. Maček (8), 6. Žmauc (7), 7. Čajna hiša (5), 8. Nebotičnik (4), 8. Bi-ko-fe (4), 9. LP (3), 9. Stari Maček (3), 9. Carpe Diem (3), 10. TOZD (2).

Zaključna misel: 

Po pregledu odgovorov na vprašalnik sem prišel do naslednjega zaključka: Slovenci radi kofetkamo. Ok, mogoče ni ravno odkritje, ampak kar se tiče kulture pitja kave v Ljubljani, mislim da je vsak nekako navezan na dve ali tri kafetarije, kamor se največkrat vračamo – mogoče ne samo zaradi kave same, ampak primarno zaradi vzdušja, prijaznega osebja, ostalih dobrot (tortice) in pa predvsem tradicije. Tradicija je to, kar mislim, da pove največ o nas in kulturi pitja kave v Ljubljani. Zakaj, kako in kdaj so te tradicije nastale, je včasih težko odgovoriti, a zdi se mi, da je najbolj pomembno to, da jih imamo – pri meni sta to kavarna Zvezda (na Kongresnem trgu) ter Cafetino. Torej, naslednjič, ko boste obiskali svojo kafetarijo se vprašajte, kdaj ste bili tam prvič, kaj vam je najbolj všeč, predvsem pa uživajte v kavi ter družbi – pa tudi, če kdaj kofetkate sami.

Marko Maver

P.S. Objavljeni bodo izključno komentarji za katere bomo ocenili, da ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorja zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.

Školjke po mornarsko

Prepražimo čebulico na maslu, dodamo nalistan česen, suho belo vino, naj ga ne bo premalo, lovor, timijan, peteršilj in poper. Pacamo deset minut, dodamo školjke, pokrijemo posodo in jih imejmo pet minut na višji temperaturi, stresajoč jih neprestano. Školjke damo na servirni krožnik in na toplo. Kar je ostalo, prekuhavamo, dokler se količina ne zmanjša za polovico. Prelijemo in potresemo s peteršiljem. Vsaj jaz jih jem tako, da v desnico vzamem tisto polovico s prebivalcem in ga posrkam, s prazno polovičko v levici pa zajamem omako in jo pridodam. Zakaj ne uporabim za ta primer tiste posrkane polovice? Ker se mi gravža brodit s polizano školjko po krožniku in ker lahko na tak način brez velike škode jedo vsi iz iste sklede, kar se na morju pogosto dogaja.

Marko Zorko, Knjiga mrtvih

P.S. Knjigo mrtvih je izdalo časopisno podjetje Mladina d.d. , kupite jo lahko v Mladinini spletni trgovini (www.mladina.si/trgovina). Priporočamo tudi Zorkovo avtobiografijo Mein Kampf, knjigo, za katero se praši. Dobite jo v spletni knjigarni eBesede.

(foto: Tomo Lavrič, vir: Mladina)

Nekoč, davno, davno tega, sem imel prijateljico, ki je silno ljubila musake. Po navadi se je začelo z nekakšnimi palačinkami, na katere je potem v plasteh polagala vse živo in mrtvo. Nikoli se ni vedelo, kaj bo v naslednjem nadstropju. Kuhanje jo je spremljalo že od malega, samo da ga je takrat čutila kot prisilo – ko je prišla iz šole, je morala, namesto da bi se šla na dvorišče igrat, kaj skuhati. Tako ni zasovražila samo kuhanja, ampak tudi starše in brata. In so se ji tako zamerili, da jih je sklenila zastrupiti. Odprla je konzervo doručka in ga imela nekaj dni na toplem, dokler ni postal čisto zelen. Potem je po dunajsko ocvrla mesne rezine in priložila krompir v solati – značilno hitro kosilo v socializmu. Čakala je, kaj se bo zgodilo, in ni bilo nič. Njena zgodba me je naravnost očarala – jaz si pri dvanajstih niti približno ne bi upal koga zastrupiti. Samo enkrat sem se malo zamislil ... V eno svojih musak je zamešala dušeno rdeče zelje, ki je čisto pomodrelo, gor pa je zlila jajce, ki je čisto porumenelo, in mešanica je dala neko fluorescenčno zeleno. Takrat sem pomislil, ali sva se zadnje čase kaj prepirala.

Marko Zorko, Knjiga mrtvih

P.S. Knjigo mrtvih je izdalo časopisno podjetje Mladina d.d. , kupite jo lahko v Mladinini spletni trgovini (www.mladina.si/trgovina). Priporočamo tudi Zorkovo avtobiografijo Mein Kampf, knjigo, za katero se praši. Dobite jo v spletni knjigarni eBesede.

Kruh in vino (foto: khrawlings via Flickr)

Potrebujemo kozarec vina poljubne barve in kos kruha, ki pa naj bo – če hočemo doseči polno sozvočje – bel. Kruh lomimo tako, da se vsakega koščka drži še nekaj skorjice, ker ga potem lažje namakamo v vino. In sicer z roko, to je zelo važno, ker tako končamo triado o vinu, kruhu in zemlji, še posebej, če smo tik pred tem izkopavali krompir. Recept ima kljub preprostosti nekaj vznemirljivih trenutkov, recimo, ko nam zviška čmokne v kozarec terana kos kruha in pljuskne po belem prtu, ki ga je ročno izvezla mati, ko je bila še majhna. Če uporabimo belo vino, roze ali cviček, je dovoljen tudi črn kruh, posebej še, če se znajde zraven kakšno orehovo jedrce, za podlago pa vzamemo steptano glino v dolenjski zidanici pozno popoldne.

Kontraindikacije. Ker v tem primeru vina ne pijemo, ampak ga absorbiramo, je njegov učinek dva- do trikrat močnejši kot sicer. Res pa je, da tudi hitreje mine. V tej zvezi naj omenim znano stavo, ki so jo radi ponujali kmečki fantje korajžnim dekletom. Popiti je bilo treba kozarec vina in sicer tako, da je bilo vino razlito po plitvem krožniku, zajemati pa je bilo treba s čajno žličko. In punca je bila od enega kozarca fino pijana, kaj pa se naj bi potem zgodilo, sta na široko opisovala recimo škofa Slomšek in Bonaventura Jeglič in je čudno, da sta bila ravno onadva tako poučena o teh packarijah. Kaj bi nam znali povedati šele pravi maherji! Znan je tudi recept, ki se mu pravi “pregriznjeno vino”, ampak ga zaradi neokusnosti ne bomo omenjali. Povejmo samo, da spominja na prehranjevanje dojenčkov v manj razvitih krajih, ko matere hrano najprej prežvečijo. Posledice pa spadajo v tisto poglavje, kjer Slomšek pravi: »Gerd je pijanec, še gerša je pijanka, ona še svojega sramu ne pokrije!«

Moja babica pa je povedala tole zgodbo, ki se je bojda resnično zgodila. »Stara ženička je sklenila, da gre na romanje na Brezje, in se je zaobljubila, da bo šla trikrat okoli Marije na oltarju. Na Brezjah pa je najprej zavila v krčmo, da se po dolgi poti okrepča. Naročila si je frakeljček žganja in žemljico in jo pomakala noter. In žemljica je posrkala žganjico in je bilo samo za jesti, za piti pa ne. Pa je rekla: 'O, ti žemljica, žemljica! Ta frakeljček si ti popila, zdaj bom pa še jaz enega!' In je spila še eno žganje. Pa pride v cerkev pred oltar in se vse tako čudno vrti okoli nje, pa pravi: 'O, Marija, sem mislila, da bom jaz okoli tebe hodila, zdaj pa le ti okoli mene hodiš!'«

Marko Zorko, Knjiga mrtvih

P.S. Knjigo mrtvih je izdalo časopisno podjetje Mladina d.d. , kupite jo lahko v Mladinini spletni trgovini (www.mladina.si/trgovina). Priporočamo tudi Zorkovo avtobiografijo Mein Kampf, knjigo, za katero se praši. Dobite jo v spletni knjigarni eBesede.

Blaž Magdič (foto: Mateja Verlič)

1. Kdo si in kaj počneš?

Sem so-ustanovitelj in CTO v startup podjetju 2ndSight (Drugivid), del zakon ekipe, kjer smo v bistvu vsi deklice za vse. Tako pač je, če moreš zraven razvijanja  produkta vaditi še za predstavitev, razmišljati o tem, kako boš dosegel stranke, kako boš z njimi testiral in kako boš do takrat sploh finančno preživel.

V prostem času, ki ga je premalo, me veseli amatersko fotografiranje.  Sem t.i. teoretični fotograf   - spoznam se na to, kdaj uporabiti katero zaslonko, exposure, kompozicijo, pravilo tretjin itd., nimam pa dslr fotoaparata:). Razlog za to je dokaj preprost in znan v startup krogih - No money, honey. Igram tudi kitaro v rock/metal bandu, ki je trenutno brez vokala. <brezplačen oglas> Poješ? Ne maraš teh očal? Contact me </brezplačen oglas>.

Sem velik Scifi fan - Star trek ftw! Najboljša scifi knjiga - Hyperion od pisatelja Dana Simmonsa. Zadnjih nekaj mesecev prakticiram vstajanje ob 5:00. Teh nekaj ur pred delom, ko večino sveta spi, si vzamem za osebne projekte ali branje. Zraven branja scifi in startup knjig redno poslušam audiobooke  vseh zvrsti ob vsaki možni priložnosti; preden zaspim, v avtu, med potjo v službo, itd... S tem mi uspe  na mesec "prebrati" vsaj eno dodatno knjigo.

Ena izmed mojih čudnih lastnosti je to, da moram imeti na vse naprave nameščene najnovejše popravke, po možnosti še kak custom firmware, da se iz naprav iztisne največ. Če bi šlo, bi posodobil še pečico - dejansko gre  :).

2. Kakšno strojno opremo uporabljaš?

Pred več kot letom dni sem še bil pristaš desktop pcjev. Kot hobi sem si vedno sam sestavil računalnik, saj s tem dobiš res to, kar želiš, pa še precej ceneje je. Potem je postal trend, da so v cenejše prenosnike začeli vgrajevat namenske grafične kartice, kar pomeni, da si lahko na njem zašpilal celo kakšen - bog ne daj še vedno - Oblivion. Seveda so precej slabše kot desktop, ampak vseeno, šlo je. Zato sem v Nemčiji prek spleta naročil HP (vem) prenosnik, ki je ravno takrat prišel ven. Ima  quad core i7 procesor, 4gb DDR3 ram, Radeon 6770m grafično kartico in 320gb disk, bonbončki so vgrajen subwoofer in usb3. Kar me je stalo okoli 800€. Poštni naslov sem dal kar na najbližjo avstrijsko pošto, na naročilu napisal poštno ležeče  in teden dni kasneje skočil prek meje po paket. Naj omenim, da je enak prenosnik v Slovenijo prišel dva meseca kasneje s ceno nad 1000€, tako da se je splačalo. Pred kratkim sem za drobiž nadgradil na 8gb rama in zamenjal vgrajeno WiFi kartico z Intel Ultimate 6300, ki deluje na 5ghz frekvenci. Ko bo denar, bom vgradil še 240gb SSD SATA3 disk, saj je trenutni HDD velik bottleneck. Tako da je prenosnik vse, kar rabim v službi in doma, lahko igram tudi igre, če se mi zahoče. Na obeh lokacijah imam dodaten 24'' lcd, ki je skupaj s prenosnikovim 17'' super za programiranje, še enga 24'' se vseeno ne bi branil. Še vedno čakam da dobim  Raspberry pi :/.

3. In kakšno programsko opremo? 

Ok, priznam - že od časa win98 sem Win user, pa ne zaradi slepe lojalnosti. Linux je najbolj prilagodljiv, a je špartanski, OSX najmanj prilagodljiv, a je user friendly,  Windows pa je nekje v sredini - in to mi ustreza. Sicer imam v virtualcu nameščen še Ubuntu,  Fedora, Mint in Win8 RC. Izraz, ki se mi je prikazal na obrazu ob prvem zagonu Win8.  Zgleda bo ta teorija držala še naprej :).

Razvojna orodja, ki jih uporabljam so odvisna od programskega jezika: za Android (in java) uporabljam Eclipse IDE skupaj z Mylyn/JIRA vtičnikom. Ta omogoča dodajanje taskov in avtomatsko merjenje porabljenega časa v samem IDEju. Taski in čas se sinhronizirajo z Atlassian JIRA (Greenhopper)  sistemom za vodenje agilnih projektov ki ga uporabljamo v 2ndSightu. Visual Studio 2010 za C#, v katerem imam plugine Power tools  in Resharper . Izpostavil bi Resharper (ali konkurenčni CodeRush ), ki izdatno razširi nabor možnega refaktoriranja kode in je must-have za vse VS razvijalce.

Za spletni razvoj in PHP uporabljam Netbeans 7. Pomagam si z Zend frameworkom, ki precej razširi php in vnese MVC koncept in Doctrine ORM za lažje delo s podatkovno bazo. MS OneNote mi je eden izmed najboljših programov za delanje zapiskov in beležk. Za poslušanje glasbe  mi služi Winamp + Last.fm, glasbo pa imam shranjeno na omrežnem disku (disk + usb wifi router = cheap NAS = win. Na Routerju poganjam še VPN strežnik za lažji dostop do glasbe iz službe. Na Android telefonu (seveda custom rom) imam nameščen nepogrešljiv Gtask ToDo List za beleženje  vsakodnevnih opravil in Endomondo za tek. Pred kratkim sem nabavil še Galaxy tab tablico z namenom branja knjig.  Med vsako "my code's compiling" pavzo z Luko igrava šah ali nabijava UT99 (obvezno Morpheus mapa).

4. Kako bi spremenil svet, če bi lahko?

Že v srednji šoli bi mladim približal TED Talks in Ignite  predavanja - tako dobrih govorcev, zanimivih predavanj in idej ne najdeš pogosto. Iz teh se lahko vsak nekaj nauči, v najslabšem primeru - kako izvesti dobro prezentacijo. Prav tako bi spremenil  mentaliteto "ukradel  mi bo idejo",  ki je pogosto prisotna v slovenski pa tudi tuji zavesti. Vse tako misleče bi prisilil, da preberejo ta kratek blog post. Moralo bi biti ravno nasprotno - čimveč sodelovanja in iskanja partnerjev, kako ideje uresničiti. Springwise je vreden omembe, saj je super za iskanje novih poslovnih podvigov in zamisli  - vedno najdem kaj zanimivega. In nekaj, kar mi gre trenutno pošteno na živce, pa nima višje moralne vrednosti: Google bi prisilil, da na njihovem android marketu omogočijo  prodajo aplikacij tudi iz Slovenije. Trenutno ne gre objaviti plačljive aplikacije, ne da bi šel skozi gromozanske zaplete in iskanja luknje v zanki. Kljub temu, da bi na market dajal plačljive aplikacije, bi objavil izvorno kodo, podobno kot je opisano v  tem blogu. Večine povprečnih uporabnikov koda tako ali tako ne zanima. Nekateri razvijalci pa bi se lahko iz brskanja po izvorni kodi kaj naučili ali priredili aplikacijo svojim potrebam.

5. Kaj bi ustvaril/kreiral, če bi lahko?

Če bi lahko...bi ustvaril utopičen kraj, kjer bi živeli v sožitju z naravo in tehnologijo brez nasilja in kjer bi Morgan Freeman igral veliko vlogo :). Lahko pa...izpeljem ideje, ki so win-win:  rešujejo probleme (po možnosti tipa Millenium goals) in so hkrati profitabilne. Na eni izmed teh delamo pri 2ndsight kjer želimo s pomočjo mobilnega telefona izboljšati življenje slepih ljudi -> link.

Ta objava je del serije "Hekerji", intervjujev Metine liste s programerji, razvijalci, geeki, tech whizi… o tem, katere stvari uporabljajo za opravljanje svojega posla. Koncept je delno povzet po spletni strani The Setup. Prvi je na vprašanja odgovarjal Jure Pečar, potem Primož Verdnik, pa Boštjan Jerko in Andraž Tori.

Lenart J. Kučić, novinar in kolumnist Sobotne priloge Dela (foto: Jože Suhadolnik)

1. Kdo si in kaj počneš?

Menda sociolog pod krinko, ki se je maskiral v vlogo novinarja in kolumnista Sobotne priloge Dela - tako so me namreč predstavili na nekem predavanju na Filozofski fakulteti. Pod to krinko pa spremljam, kaj se dogaja na preseku tehnologije, družbe in množičnih medijev.

2. Kakšno strojno opremo uporabljaš?

Pred dobrimi desetimi leti sem kupil prvi rabljeni lahki prenosnik IBM thinkpad serije x in trenutno uporabljam slabi dve leti starega lenova x201, ki je njegov naravni naslednik. Dodal sem mu dovolj delovnega pomnilnika in disk ssd, zato bo verjetno zdržal še nekaj let. Med najnujnejšo strojno opremo sodita še mobilnik nokia e72 in fotoaparat panasonic gf1.

Pri nakupu strojne opreme - računalniške, fotografske in ostale - se trudim držati zelo preprostega pravila: mora biti kar najbolj združljiva s prejšnjo generacijo (dodatna oprema, napajalniki, objektivi …) in večino delov mora biti mogoče zamenjati, nadgraditi ali popraviti z osnovnim kompletom izvijačev. Tehnologijo rad prilagajam svojim potrebam. Zaprtostna in potrošniška logika mi nista blizu, čeprav sta udobni.

Izvijačno pravilo krši bralnik kindle, a se je odkupil s precejšnjim znižanjem kupov papirja, ki so nastajali med pripravami na pogovore in članke.

3. In kakšno programsko?

Prilagojeni windows xp na domačem (»družinskem«) računalniku, ker že nekaj let delujejo brez sesutja in se mi jih ne ljubi nadgraditi, prenašati podatkov ali iskati gonilnikov za nekatere starejše naprave, zlasti filmske skenerje. Windows 7 na prenosniku in symbian na mobilniku.

Občasno uporabljam tudi linux za posebne potrebe, ki zahtevajo neposrednejši dostop v matrico, a nisem ravno napreden uporabnik njegovih ukaznih vrstic. Jabolčni OS je vabljiv, a nimam dovolj časa, da bi ga spoznal tako temeljito kot okna in se zavedal procesov, ki se dogajajo v njegovi črni škatli.

Na računalnikih prevladuje odprtokodno programje (spletna orodja, pisarna, predvajalniki ...), saj večinoma ne potrebujem vseh zmogljivosti komercialnih izdelkov. Izjema je grafika, ker za photoshop, lightroom, silver efex in silverfast nisem našel dovolj dobrih nadomestkov.

4. Kako bi spremenil svet, če bi lahko?

Ne želim biti spreminjevalec sveta ali ljudi. Moja življenjska usmeritev je bolj »jadralska«: spoznaj in spoštuj morje, nauči se uporabljati moč vetra in sprejeti njegova zatišja, ob tem pa poskušaj vsaj približno vedeti, kje si in kam ne želiš zapluti. Zato tudi zagovarjam javno dostopne zemljevide, odprto navtično znanje, vremenske napovedi in veščino pogleda skozi meglo, ki vsakemu omogočajo orientacijo skozi življenje - tudi če je večinoma raje potnik kot krmar. Hekerska miselnost ima nekaj podobnih načel.

5. Kaj bi ustvaril oz. kreiral, če ne bi bilo omejitev?

Verjetno nič, ker mi ne bi bilo treba ;).

Ta objava je del serije "Heker" - intervjujev Metine liste s programerji, razvijalci, geeki, tech whizi, ustvarjalci nečesa novega… o tem, katera orodja uporabljajo za opravljanje svojega posla. Koncept je delno povzet po spletni strani The Setup. Preberite, kaj so odgovarjali Jure Pečar, Primož Verdnik, Boštjan Jerko, Andraž Tori, Blaž Magdič, Borut Kumperščak, Mladen Prajdić in Jan Žorž.

Ana Seliškar (foto: Stane Jeršič)

1. Kdo si in kaj počneš?  Brihta s kompleksom vsevednosti (žal mi vsakdanje življenje ta kompleks samo še utrjuje). Introvert, ki raje analizira kot se socializira. Deloholik, ki se za lasten obstoj z delom ubija. Doma mati dveh izjemnih osnovnošolcev, v službi pa še vodja Centra za informatiko v Mestni občini Ljubljana.

2. Kakšno strojno opremo uporabljaš? Trenutno sem zaljubljena v ljubko Asusovo tablico z Androidom, ki jo vedno vlečem s seboj, četudi nima 3Gja in za priklop rabi WiFi točko. Zato bom toliko bolj vesela, ko bomo v Ljubljani ustvarili mestno brezžično omrežje. Za delo doma uporabljam še Asusov netbook z Win 7 in Linuxom (Fedora). V službi pa namizni računalnik z Win 7.

3. In kakšno programsko opremo? Na to nisem prav ponosna, vendar večino svojega dela danes opravim z MS Office. Saj sem si sama kriva, da sem zamenjala inženirsko delo za vodstveno.

4. Kako bi spremenila svet, če bi lahko? Spremeniti svet, ki danes ne neha govoriti? Ah, ko bi se dalo svet utišati toliko, da bi se slišale misli! Preveč časa, preveč energije gre v mlatenje prazne slame in v delo, namenjeno samemu sebi. Kako bolje bi živeli, če bi delali samo stvari, ki so vredne, da se jih naredi.

5. Kaj bi ustvarila, če ne bi bilo omejitev? Mesto kot inovativni center! Zamisli si mesto, kjer te na vsakem koraku preseneti kakšna novost – na avtobusu, pri semaforju, v kavarni, stanovanjski stavbi… Mesto, kjer te vsak opogumlja k razmišljanju, kaj bi lahko bilo še boljše. Mesto, ki ti nudi vse, kar potrebuješ, da bi svoje razmišljanje preveril in tudi preizkusil v praksi. Mesto, ki ljubi inovacije. Mesto, kjer vlada kultura, ki ljudi, še posebej mlade, opogumlja, da razmišljajo, in jim daje priložnost, da svoje ideje preizkusijo. In če so izvedljive, jim omogoča, da inovacije tudi uresničijo in jih razširijo na globalnem trgu. In potem – sky is the limit!

Ta objava je del serije “Heker” - intervjujev Metine liste s programerji, razvijalci, geeki, tech whizi, ustvarjalci in ustvarjalkami nečesa novega… o tem, katera orodja uporabljajo za opravljanje svojega posla. Koncept je delno povzet po spletni strani The Setup. Preberite, kaj so odgovarjali Jure Pečar, Primož Verdnik, Boštjan Jerko, Andraž Tori, Blaž Magdič, Borut Kumperščak, Mladen Prajdić, Jan Žorž, Lenart J. Kučić, Mateja Verlič, Jure Knez in Matevž Luzar.

Z marelami je šment. Čez palec pogledano, jih je doma najmanj deset. Vseh sort, velikih pisanih, malo manjših manj pisanih, kakšna pokvarjena je med njimi, zložljive ni nobene, ker tako praktična pa spet nisem. A ko dežuje, v avtu ziher ni nobene...

Marele, dežniki, dežnikarice, ... (foto: Milena Vogrinc)

Sezona marel na kvadrat. Ena se pokaže s prvim jesenskim dežjem, druga z bero marel na obronkih gozdov. Če hočete, tudi z dežniki in dežnikaricami. Latinski izraz si najdite sami, če koga posebej zanima. Vsi vemo, da ko rastejo, rastejo na polno in več kot pojest se jih ne da. Lahko jih nekaj pustite za seme na rastišču ali pa za kakšnega zapoznelega nabiralca, ki bo pozno popoldne vesel, da še kaj najde.

Posušeni klobuki marel, zdrobljeni (foto: Milena Vogrinc)

Okej, nabrane so, očiščene tudi, kaj pa zdaj z njimi. Večina klobuke marel panira in ocvre. Jap, saj so dobre, teleščku manj neprijazne so pripravljene v gobji juhi, solati, tudi z jajčko so prav njamsi. Meni osebno so popečeni klobuki skoraj oh in sploh. Pred časom sem se tudi sama spraševala, kako naj jih še ohranim, razen tega, da bi po pomoti spanirane dala v zamrzovalnik. Zakaj po pomoti? Zato ker nisem ljubiteljica zamrznjenih reči. Klobuke marel sem enostavno posušila zunaj na zraku, položene na časopisni papir. Pri sušenju gob na sploh, je treba biti dosleden, saj če pade tema in rosa na narezane gobe, je konec z njimi. Ko so se posušile, da bi jih lahko zdrobila, sem jih za vsak slučaj še potisnila v ogreto pečico za kakšnih pet minut. Potem sem jih pa res z lahkoto zdrobila med dlanmi. A kaj početi s prahom marel? Zelo hvaležen je kot dodatek pri pripravi gobjih jedi, predvsem juh, ker naredi pravo aromo in okus.

Solata iz popečenih marel (foto: Milena Vogrinc)

Pa tole solato iz popečenih marel priporočam....simpl. Klobuke, naj se ne ponavljam, da morajo biti brez kakšnih žužkov in travic, lepo popečete na žaru, ohlajene pa zmešate s paradižnikom, česnom in peteršiljem in pokaplajte z olivcem in zmažete s kosom doma pečenega kruha.

Milena Vogrinc

P.S. Objava je del projekta "Vsi drugačni, vsi lačni!". Če želite v njem sodelovati tudi vi, nam pišite na info@metinalista.si.

(foto: osebni arhiv MŽD)

Prišel je čas hrušk in jabolk. Če ste taki srečneži, kot sem zadnja leta sama, imate dostop do čisto svojega hruškovega drevesa in lahko še nekoliko predčasno poberete čisto svoje hruške. Ampak tudi če ste brez drevesa, bodite brez skrbi, obnesejo se tudi sosedove, tetine, narabutane in celo kupljene hruške. Samo glejte, da so še trde in še ne čisto zrele, da bodo po pečenju še obdržale obliko.

Tale recept je izredno preprost in preprosto izreden in kot nalašč za crkljanje brbončič na leno nedeljsko popoldne.

(foto: osebni arhiv MŽD)

Za 4 osebe potrebujete:

• pol kilograma trdih hrušk
• sok pol limone
• 50 gramov sladkorja (če želite več karamele, lahko sladkorja date tudi več, to je ena redkih sladic, kjer razmerja niso tako zelo pomembna)
• pol stroka vanilije
• 50 gramov masla
• 2 žlici vode
• pb. .5 kg navadnega jogurta

Postopek:

• Pečico ogrejte na 190 stopinj C.
• Hruške najprej olupite, jih prepolovite in jim odstranite peške in trdi del, ki teče od pešk k peclju.

  (foto: osebni arhiv MŽD)

• Pokapajte jih z limoninim sokom, da ne oksidirajo preveč.
• Postrgajte semena polovice stroka vanilije in jih zmešajte s sladkorjem.
• Pekač obložite s peki papirjem in nanj položite hruške, tako da prerezana in izdolbena stran gleda navzgor.
• Hruške posipljite s sladkorjem in v jamico vsake hruške položite košček masla.
• Pecite jih na 190 stopinjah najprej pol ure, vmes hruške prelijte z nastajajočo karamelo.
• Po pol ure hruške obrnite in jih pol ure pecite še na drugi strani, vmes pa jih prelijte z nastajajočo karamelo.
• Postrezite še tople z žlico ali dvema navadnega jogurta. In če boste slikali eno tako porcijo hrušk, se poskusite spomniti na sliko, ko hruške prvič nalagate na čist krožnik, ne ko nalagate že repete, tudi če ste prej s prsti pomazali dol vso karamelo, ker bo dobro vidno, da krožnik ni čist.

Maja Žorga Dulmin

Pečene karamelizirane hruške (foto: osebni arhiv MŽD)

P.S. Objava je del projekta “Vsi drugačni, vsi lačni!”. Če želite v njem sodelovati tudi vi, nam pišite na info@metinalista.si.

Mladen Prajdić

1. Kdo si in kaj počneš?

Sem Mladen Prajdić, zase pa pravim, da sem profesionalni geek. To pomeni, da sta mi hobi in služba eno in isto, in, kot zvem iz pogovorov, sem eden redkih ljudi, ki lahko reče, da uživa hoditi v službo in nima nič proti ponedeljkom. Ukvarjam se predvsem z Microsoftovimi tehnologijami, veliko predavam v Sloveniji in tujini ter pomagam ljudem reševati različne probleme na forumih in v živo. Sem soavtor dveh knjig, pišem blog, razvijam pa tudi izjemno popularen zastonjski programček imenovan SSMS Tools Pack, ki pomaga administratorjem in razvijalcem baz pri vsakodnevnim opravilih. Diplomiral sem na Fakulteti za elektrotehniko, na malce neznani in eksotični smeri imenovani Kibernetika v medicini. Terminatorji pa to :). Smo se pa tam naučili cel kup zanimivih stvari, od biologije, kemije do transformatorjev in grajenja vezij iz nič. Najbolj zanimivo je bilo, ko smo morali narediti EKG napravo od začetka in jo potem preiskusiti na sebi. Potem imaš zelo dobro motivacijo, da se ne zmotiš pri načrtu vezja že v osnovi. V prostem času rad preberem kako dobro knjigo, skočim na kako uro aikida, sem pa tudi velik ljubitelj biljarda in zabavne družbe.

2. Kakšno strojno opremo uporabljaš?

Uporabljam nekaj let star PC, z 8 GB RAMa, IntelProcessor Core 2 Duo E8500 procesorjem in iPad čisto prve generacije. Ugotovil sem, da ne potrebujem smartphone-a, zato sem ponosni lastnik stare Nokie 6151. Tako lahko rečem, da ko sem offline, sem offline. Je pa prav zabavno biti v družbi, kjer si edini, ki ne tvita, ker tvoj telefon tega ne zmore :).

3. In kakšno programsko?

Windows 7 64 bit. Za razvoj uporabljam Visual Studio 2010 in SQL Server Management Studio 2012. Razvijam v programskih jezikih C# in T-SQL. Za komunikacijo uporabljam Microsoft Live Messenger, Skype, Yahoo Messenger in TweetDeck. Ker sem delal na projektih od procesiranja slik do standardnih "enterprise grade" izdelkov, je nabor različnih orodij in knjižnic prevelik za naštevat.

4. Kako bi spremenil svet, če bi lahko?

Občutek imam, da ratuje zahodni (vzhodni tudi počasi prihaja na to) svet v povprečju vedno bolj individualno nastrojen, kar pomeni, da izgubljamo občutek za sočloveka. Recimo, da delujemo po načelu: meni je dobro, za druge mi je pa vseeno. Druga stvar je pa prelaganje odgovornosti. Če gre kaj narobe, noben noče priznati krivde, ker kot družba stigmatiziramo napake kot nekaj slabega. Napake so seveda odlična stvar, saj se iz njih naučimo in dobimo potrebne izkušnje, da jih ne ponovimo. Namesto, da bi kritizirali dejanje samo in ponudili izboljšave, kritiziramo človeka samega. Ne znamo ločiti človeka od dejanja. Če bi v vse to dodali še ščepec znanja in izobrazbe, bi bilo prav luštno. No, sej bi lahko še kaj povedal, ampak zaenkrat bodi dovolj.

5. Kaj bi ustvaril oz. kreiral, če ne bi bilo omejitev?

Kot velik ljubitelj znanstvene fantastike, bi seveda naredil nekaj v tej smeri. Potovanje do drugih planetov, kreiranje energije iz materije in antimaterije, odpravo bolezni in podobno... Končni rezultat tega je, da nehamo boj za surovine, energijo in oblast. Bilo bi luštno, ne? No, sej smo že zdaj na dobri poti do tja. Počasni, ampak dobri.

Ta objava je del serije "Heker" - intervjujev Metine liste s programerji, razvijalci, geeki, tech whizi, ustvarjalci nečesa novega… o tem, katera orodja uporabljajo za opravljanje svojega posla. Koncept je delno povzet po spletni strani The Setup. Preberite, kaj so odgovarjali Jure Pečar, Primož Verdnik, Boštjan Jerko, Andraž Tori, Blaž Magdič in Borut Kumperščak.

Lisičke (foto: Špela Jereb Planinšek)

Sprehod skozi gozd v teh zgodnjejesenskih sončnih dneh ni samo sprostitev, ampak lahko prinese tudi kolateralne koristi, npr. polno košarico privlačno rumenooranžnih lisičk. Lisičke imajo zelo značilno in edinstveno aromo, ki nas spominja na cimet.  So zelo obstojne in v hladilniku trajajo skoraj teden dni, vendar postanejo še bolj toge. Vsekakor jih je najbolje uporabiti kar čimbolj sveže. Iz mojega dobrega pol kilograma lisičk sem se namenila narediti pito, ki tekne tako topla kot tudi hladna. Poleg tega sem za pripravo testa uporabila moko, ki ne vsebuje glutena, tako da lahko sedaj okus pite komentiram iz prve roke - naravnost odlična.

SESTAVINE:

Pita iz lisičk (foto: Špela Jereb Planinšek)

ZA TESTO:

150 g kvinojine moke

150 g prosene moke

(če nimate omejitev pri hrani, lahko namesto teh vrst moke uporabite tudi 300 g navadne pšenične moke)

1 jajce

100 g hladnega masla

50 g svežega kremnega sira

žlica hladne vode

sol

(foto: Špela Jereb Planinšek)

ZA NADEV:

1/2 kg svežih lisičk

1 šalotka

2 stroka česna

2 vejici timijana

3 vejice peteršilja

oljčno olje

sol in poper

3 jajca, 150 g svežega kozjega sira ali pa navadne skute, 100 g svežega kremnega sira, 3 žlice kisle smetane, pest naribanega parmezana, sol in poper.

Jesenska pita iz lisičk, avtorica recepta Špela Jereb Planinšek (foto: osebni arhiv ŠJP)

PRIPRAVA:

Najprej sem pripravila testo za pito. Iz vseh navedenih sestavin sem na hitro zamesila testo. Uporabila sem kar multipraktik, da se je zmes čim manj segrevala. Testo sem zavila v plastično folijo in ga pustila počivati v hladilniku dobre pol ure. Vmes sem naredila nadev.

Na oljčnem olju steklasto popražila sesekljano šalotko in na hitro prepražila očiščene in narezane lisičke. Nato sem dodala na lističe narezan česen, timijan, solila in poprala ter pražila še kakšno minuto. Na koncu sem gobam dodala še sesekljan peteršilj in jih ohladila.

V drugi posodi sem stepla jajca, jim dodala svež kozji sir, ki je poskrbel za dodatno pikantnost jedi (če ga nimate radi, ga lahko mirno zamenjate s skuto), svež kremni sir (Philadelphia), kislo smetano, parmezan ter sol in poper. Ko so se gobe nekoliko ohladile, sem jih umešala v jajčno mešanico.

Ohlajeno testo sem razvaljala na pomokani površini in z njim obložila namaščen pekač za pite. Testo sem najprej samo pekla pri 180 °C približno 10 minut. Nato sem ga vzela iz pečice in vanj vlila gobov nadev. Pito sem potem pekla še približno pol ure.

To je bil okusen pozdrav prečudoviti jeseni, ki nam bo postregla z obilo zdravih in odličnih sadežev.

Špela Jereb Planinšek

P.S. Objava je del projekta “Vsi drugačni, vsi lačni!”. Če želite v njem sodelovati tudi vi, nam pišite na info@metinalista.si. Septembra smo objavili naslednje recepte: Zacukana juhica, Sezona marel na kvadrat in Pečene karamelizirane hruške. Hvala vsem!

Karmen Mlinar (foto: osebni arhiv)

Letos poleti so nam na domačem vrtu bučke cukete (eni jim rečejo tudi zukini), kljub suši, bogato obrodile. Ob kompostniku se res dobro počutijo te zelene žverce in tudi polži jih pustijo pri miru. Tako zelo so obrodile, da so nam že iz ušes gledale, tako pogosto in na toliko različnih načinov pripravljene smo jih jedli. Tako, da je še meni skoraj zmanjkalo domišljije. In to je hudo redko. Pa še sodelavce, mestna blokovska deteta, sem zalagala z njimi celo poletje.

Danes sem pobrala verjetno zadnje teh hecnih plodov. Si vedel/-a da se pri bučkah lahko poje tudi njihov cvet? Mmm, kako je dober. No, tokrat sem bila bolj konzervativna (kaj'čmo to pride z leti) in sem jih olupila, saj je bila koža plodov že trda. Kadar so še mlade in nežne, gre olupek seveda zraven, da je juhica še bolj bogato zelene barve.

Bučkin cvet (foto: Karmen Mlinar)

Naseckala sem dve šalotki in jih nežno popražila na ne prevročem olivcu. Dodala nasekljan česen, samo toliko, da je zadišalo in v kozico stresla na približno centimeter narezane koščke bučk. Vse skupaj sem na hitro popražila in nato zalila s toplo  vodo, v kateri sem raztopila polovico bioekovegi zelenjavne kocke. Vse skupaj sem na nežnem ognju pokuhala še kakšnih 10 minut. Vmes sem v možnarju stolkla peteršilj in baziliko, dodala še žličko olivca ter na kocke narezala staro posušeno kajzerico. Koščke kruha sem popekla na razbeljeni ponvi, vse skupaj pa pokapljala z baziličnopeteršiljastim olivcem.

Ti je že zadišalo? Juho sem odstavila, zmiksala s paličnjakom in še vročo postregla. Na juho v krožniku lahko narišeš še kakšen seksi vzorček s kislo smetano, ampak tokrat sem imela izropan hladilnik, pa previsok holesterol in sem ostala raje pri skromnem okrasju s peteršiljem in baziliko. Preden v juh'co  potopiš žlico, pa se ta še zelo dobro razume z grobo naribanim parmezanom.

Zacukana juhica (foto: osebni arhiv Karmen Mlinar)

Bučke cukini (foto: osebni arhiv Karmen Mlinar)

Sestavine za 2 osebi:

- 3 ali 4 srednje velike bučke

- 2 šalotki

- 1 strok česna

- 1/2 zelenjavne kocke (biovegi, take brez vse kemije in natrijevega glutamata)

- ščepček soli

- malo popra

- malo nastrganega parmezana po okusu

Količina posode za pomivat:

- zmerna: ena ponev in ena kozica, pa deska za rezanje

Cena:

- če se komu da preračunat, koliko sta 2 žlici olivca (dobrega), 1 stara kajzerica in pol zelenjavne kocke, naj kar sam. Meni se ne da, vse ostalo je itak zraslo na vrtu.

Karmen Mlinar

P.S. Objava je del projekta "Vsi drugačni, vsi lačni!". Če želite v njem sodelovati tudi vi, nam pišite na info@metinalista.si.

Hana Repše in Domen Rupnik (foto: osebni arhiv)

Spletni urbani vrt Ekotako je spletna skupnost, ki jo sooblikujejo mestni vrtičkarji ali pa tisti, ki bi to šele radi postali. Gre za raziskovanje možnosti vzpostavitve vrta v mestnih središčih z namenom preživetja in samooskrbe. Glavni cilj projekta je širiti alternativne, celostne, predvsem pa trajnostne pristope k reševanju vsakdanjih potreb, kot so komplementarne valute, permakultura, samooskrba, divja hrana in druge. Ta cilj uresničuje skupnost preko spletne izmenjave izkušenj in znanj članov, s povabilom strokovnjakom, da se pridružijo s strokovnimi mnenji in z vzpostavitvijo trga, ki bo deloval po principu LETS sistema, torej s svojo alternativno valuto. Tako ne gre za spletni portal, ki bi zgolj osveščal o ekologiji, ampak za gradnjo trdne skupnosti, ki bi pripomogla tudi k premostitvi finančnih težav posameznika. Kupovanje bo mogoče brez konvencionalnega denarja. Članstvo je brezplačno. Projekt ni profitne narave.

Ključnega pomena za razumevanje koncepta projekta Ekotako je njegov kontekst. Vizualna umetnost se je, zelo poenostavljeno rečeno, po letu 1960 s pojavom konceptualne umetnosti nekako razpršila na vsa področja, tako humanistična kot naravoslovna. Pravzaprav mora delovati vsepovsod drugod, samo na umetniškem področju ne, da bi lahko bila umetnost. Totalno specializirana področja, med katerimi skoraj ne vidimo več povezave, ponovno ali pa na novo tke skupaj. Za medij pa ne uporablja več samo kiparstva in slikarstva, ampak karkoli: človeško telo, rastline, živali, internet, zvok, genetski material, robote ...

Pri poplavi sodobne umetnosti ali pa bolje visoke umetnosti, je vse bolj aktualno vprašanje povezave med umetnostjo in vsakdanjim življenjem. Vse prevečkrat se zdi, da je umetnost v iskanju povezav med različnimi področji izgubila rdečo nit in postala še eno popolnoma specializirano področje, ki ga ne razume/dojame nihče več. Včasih še avtor sam, v kombinaciji z reševanjem eksistencialnih problemov, izgubi smisel in preneha z ustvarjanjem. Slednje se je zgodilo tudi avtorjema projekta Ekotako. Ponovni smisel pa sta našla preko izkušnje z vrtom, permakulturo in eseji Allana Kaprowa, ki je raziskoval meje med umetnostjo in življenjem. Fasciniran je bil nad momenti, ko sta umetnost in življenje postala nerazločljiva, ko je neko neumetniško dogajanje s svojo realnostjo in zgoščenostjo dobilo estetski naboj.

Projekt Ekotako, avtorja Hana Repše in Domen Rupnik

Projekt Ekotako je zato umetniško delo v trajanju soavtorjev Hane Repše in Domna Rupnika, ki je nastalo kot plod podiplomskega raziskovanja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, smer Video in novi mediji. Mentorja dela sta prof. Srečo Dragan in prof. Jože Barši. Delo raziskuje nove družbene dinamike in entitete, ki nastajajo s pojavom množične uporabe informacijsko-komunikacijskih tehnologij. Združuje avantgardistične pristope in nove medije z namenom povezovanja umetnosti in življenja preko spletne skupnosti. To ozadje za končnega uporabnika niti ni pomembno. Pomembna je funkcionalnost sistema preko katerega se lahko uporabnik vključuje v spletni urbani vrt. V osnovi gre za komunikacijo podobno najbolj razširjenemu socialnemu omrežju, ki pa je razširjen še s forumom, članki in trgom po sistemu LETS (še v fazi testiranja). Da skupnost lahko funkcionira, potrebuje tudi svojo valuto, svoj denar. Zato smo po zgledu nekaterih eko vasi v Evropi, uvedli tudi alternativno valuto, ki dopolnjuje denarno menjavo. Sistem je preprost. Na začetku smo dali v obtok določeno število točk, ki so za člane skupnosti enakovredne evru. Dodatne točke si člani lahko prislužijo s prodajo svojih stvari, izdelkov, hrane ... Zadolževanja in obresti ni. Omogočeno je tudi plačevanje preko PayPal sistema, vendar spodbujamo plačevanje z interno valuto.

Celoten projekt je še v testnem obdobju, zato o njem še ne govorimo naglas. Nadejamo pa se, da bi v prihodnjih letih skupnost zrastla na vsaj nekaj sto uporabnikov, da bi alternativna valuta zaživela in da bi pričeli tudi z organizacijo dogodkov za člane na realnem vrtu.

Hana Repše, Domen Rupnik

P.S. Zapis je del projekta “Vsi drugačni, vsi lačni!”. Če želite v njem sodelovati tudi vi, nam pišite na info@metinalista.si. Septembra smo objavili: Zacukana juhica (Karmen Mlinar), Sezona marel na kvadrat (Milena Vogrinc), Pečene karamelizirane hruške (Maja Žorga Dulmin) in Jesensko pito iz lisičk (Špela Jereb Planinšek). Hvala vsem!

Slavko Šerod (foto: osebni arhiv)

Jesen je čas, ko na naših mizah zadiši po gobjih jedeh. Gobe so okusni gozdni sadeži, zelo aromatične in dober nadomestek mesa. Imajo malo kalorij, okoli  50 kcal na 100 gramov. V jesenskem času nas razen jurčkov, lisičk, dežnikov in podobnih bolj znanih vrst gob, razveselijo tudi štorovke oz. mraznice, kot se pravilno imenujejo. Več vrst jih je, najpogosteje pa jih vlagamo v kis. Toda okusne so tudi v drugih jedeh. Ena od njih je črnomekinatsa mraznica. Mraznice so pogojno užitne gobe, kar pomeni, da so v surovem stanju strupene, prekuhane pa so užitne. Bojazen je odveč, saj je pogojno užiten tudi krompir, ki je pogosto na naših jedilnikih.

Poskusite torej štorovke nekoliko drugače, v kisli juhi.

SESTAVINE:

žlica olivnega olja

1 majhna čebula

Črnomekinsta mraznica, Armillaria ostoyae (foto: Slavko Šerod)

približno 25 dkg mraznic (štorovk),

3 krompirji

1 nariban krompir (za zgostitev)

2 korenčka

3 stroki česna

1 večji paradižnik

šopek peteršilja

sok pol limone

ščepec bazilike, ščepec provansalskih zelišč, ščepec timijana, sol po okusu, ščepec zelene

PRIPRAVA:

Na olivnem olju prepražimo zrezano čebulo in sesekljan česen, dodamo zrezane štorovke, solimo in dodamo sok limone in zelišča. Malo podušimo, dodamo na koščke narezan krompir, korenček, paradižnik, nariban krompir in potresemo s sesekljanim peteršiljem, zalijemo z vodo, še dosolimo in kuhamo približno 20 minut. Po želji lahko dodamo tudi jedilno žlico kisle smetane.

Dober tek!

Slavko Šerod, predsednik Gobarskega društva Lisička Maribor

P.S. Zapis je del projekta “Vsi drugačni, vsi lačni!”. Če želite v njem sodelovati tudi vi, nam pišite na info@metinalista.si. Septembra smo objavili: Zacukana juhica (Karmen Mlinar), Sezona marel na kvadrat (Milena Vogrinc), Pečene karamelizirane hruške (Maja Žorga Dulmin), Jesensko pito iz lisičk (Špela Jereb Planinšek); oktobra: Ekotako, spletni urbani vrt (Hana Repše, Domen Rupnik). Hvala vsem!

Cigančice, majhno slovensko jabolko stare sorte, imenovano tudi škrbotinka (foto: Zulejka Javeršek)

Ne veste, kaj je galette? Ne veste, kaj so cigančice? Naj vas potolažim: niste edini. Tudi jaz sem šele pred nedavnim izvedela, kaj so te čudovito zveneče reči. Nekaj okusnega, vam povem. Hrustljavo krhkega, sladko rdečega, jesensko francosko-slovenskega. OK, zdaj vam je že bolj jasno, kajne?

Galette je oblika francoske pite, ki se od običajne razlikuje predvsem po svoji formi. Najkrhkejše testo (pâte brisée) zvaljamo, odrežemo v krog, nadevamo in nato lično zložimo čez nadev iz sadja. Drugi del uganke, cigančice, pa so najbolj ljubka jabolka, kar si jih lahko zamislite. Škrlatno rdeča, kot Evino ali Sneguljčičino jabolko, rdečina olupka pa je včasih tako globoka, da seže tudi v notranjost tega majhnega slovenskega jabčka stare sorte, imenovanega tudi škrbotinka, in tako sicer belo meso obarva rožnato, kot lica prave kmečke neveste. Tako, sedaj veste.

Dve glavni sestavini, pirino moko in cigančice sem dobila od (še-ne-uradne) tašče, ki je mater familias čudovite koroške eko kmetije. V tej piti in tudi sicer rada uporabljam nič kaj avtohtono kokosovo olje najboljše kakovosti, ki je zdravo in okusno, poleg tega pa ga naše gospodinjstvo dobi z blagovno menjavo. Vsekakor lahko namesto tega okusnega pritepenca uporabite zgolj žmohtno slovensko bio maslo.

Ker imam majhnega otročka in se še ne znajdem najbolje v novem domovanju, mi je priprava jabolčne galette vzela več dni, a naj vas to ne prestraši, prav mogoče jo je pripraviti tudi v dveh uricah.

(foto: Zulejka Javeršek)

Testo (pâte brisée)

120 g presejane polnovredne pirine moke

60 g bio bele moke

½ čajne žličke soli

1 čajna žlička trsnega sladkorja

50 g bio masla

60 g kokosovega olja

3-4 jedilne žlice ledeno mrzle vode

Maslo in kokosovo olje narežeš na kockice in postaviš v zmrzovalnik za vsaj 15 minut. Po želji lahko seveda uporabiš samo maslo ali zgolj kokosovo olje, ampak kombinacija je super okusna (in ugodna tudi kar se ekonomskega ter zdravstvenega vidika tiče).

Sočasno z maslom in kokosovim oljem v zmrzovalnik postaviš še skodelico vode.

Suhe sestavine daš v posodo ali v mešalnik, dobro premešaš. Dodaš polovico maščob in premešaš, nato še polovico. Dodaš 3 žlice ledeno mrzle vode in po potrebi še eno. Mešaš lahko seveda tudi ročno. Ko se moka in maščobe sprimejo v koščke velikosti grahkov, testo zelo na hitro pregneti, nekajkrat prepogni in z dlanjo močno pritisni ob podlago, ter ga oblikuj v disk. Če so v testu vidni majhni koščki maščob, si lahko čestitaš – tako namreč mora biti, če hočemo, da bo testo res krhko. Disk zavij v prozorno folijo in shrani v hladilniku. Ohlaja naj se najmanj 1 uro.

Pomembno: Testo mora biti ves čas zelo mrzlo. Če vse delaš z rokami, si jih lahko ohladiš pod mrzlo vodo.

(foto: Zulejka Javeršek)

Nadev

mandljev namaz

2 pesti mandljev, zmletih

2 jedilni žlici medu

Zmešaš skupaj, da dobiš gosto pasto. Če ti ni do medu, pač uporabiš sladkor in 2 jedilni žlici poljubne prijete tekočine. Alternativno: namesto mandljevega namaza lahko uporabiš slivovo marmelado.

jabolčni nadev

3-4 cigančice ali druga jabolka stare sorte

1-2 jedilni žlici trsnega sladkorja

cimet

1 jedilna žlica limoninega soka (po želji)

mandljevi lističi za okras

Jabolka razčetveriš, odstraniš pečke, narežeš na tanke krhlje. Lupljenje domačih jabolk je po mojem ena sama potrata, še posebej, če imajo tako seksi olupek, kot ga imajo cigančice. Potrosiš s cimetom in sladkorjem ter zmešaš z limoninim sokom.

(foto: Zulejka Javeršek)

In zdaj vse skupaj …

Testo vzameš iz hladilnika 5-10 minut preden ga misliš valjati.

Pečico ogreješ na 220°C.

Testo na peki papirju razvaljaš pol centimetra debelo in s pomočjo tortnega modela izrežeš lep krog.

Premažeš z mandljevim namazom in pri tem pustiš 3-4 centimetre roba.

Na mandljev namaz naložiš tanke jabolčne krhlje.

S pomočjo peki papirja rob testa zavihaš čez nadev, zložiš ga kot harmoniko.

Sedaj lahko galette previdno prestaviš v pekač. Pred peko jo za 10 minut postaviš v hladilnik.

Galette postaviš v pečico in temperaturo zmanjšaš na 190°C. Pečeš 30 minut oziroma toliko časa, da testo zlato porjavi. 10 minut pred koncem peke lahko potrosiš z mandlji v lističih, samo tako, zaradi lepšega. Ko jabolčno galette vzameš iz pečice, naj še kakih 10 minut odstoji.

Postrežeš toplo ali sobne temperature, super je s smetano ali vanilijevim sladoledom –  pa tudi kar sama.

Zulejka Javeršek, avtorica Uglašene kuhinje

Galette s cigančicami (foto: Zulejka Javeršek)

(foto: Zulejka Javeršek)

(foto: Zulejka Javeršek)

P.S. Objava je del projekta “Vsi drugačni, vsi lačni!”. Če želite v njem sodelovati tudi vi, nam pišite na info@metinalista.si. Septembra smo objavili: Zacukana juhica (Karmen Mlinar), Sezona marel na kvadrat (Milena Vogrinc), Pečene karamelizirane hruške (Maja Žorga Dulmin), Jesensko pito iz lisičk (Špela Jereb Planinšek). Oktobra: Ekotako, spletni urbani vrt (Hana Repše, Domen Rupnik), Štorovke nekoliko drugače (Slavko Šerod). Hvala vsem!

(foto: Milena Vogrinc)

Jesen je najlepša, če jo lahko doživiš ob morju. Vi, ki živite tam, kjer bi si jaz, celinka, želela, me verjetno ne razumete. Imate smokve, granatna jabolka, kapre (saj res, rastejo kapre pri nas?) in oljke skoraj pred nosom, jaz jih pa rabutam, ko pridem blizu. No, kakšno smokvo že snamem iz bližnjega grma, kaj drugega pač ne. Pridno vprašam lastnika, če smem. Jaz sem olive pobirala iz enega drevesa na Hvaru in ker zadnjih deset plus let preživljam dopust na popolnoma drugačen način kot sem ga pred tem, imam na voljo vedno tudi kuhinjo in malce iznajdljivosti.

Olive morajo biti dovolj zrele za takšno pustolovščino, kakršno sem se šla jaz. Aha, ja...vložila sem jih. Rada jih imam in sem, da malo pospešim dan, štiri dni preživela z njimi.

(foto: Milena Vogrinc)

Za tole vlaganje sem ubrala en postopek, ki sem ga našla na netu. Zdi sem mi, da takšno delo z olivami ni ravno pogost pojav in je zdajle primeren čas, da še kdo, ki se bo odpeljal na izlet v slovensko Istro, obere kakšno kilo oliv. Glede na to, da je Ivo videl kako sem to počela, verjamem, da ni šlo nič narobe (hmmm, morda pa on niti ne ve, žene pa ne vpraša, kako jih vlaga), je pa res, da sem kasneje našla enostavnejši recept, tako da kakorkoli boste delali, če boste, uspelo bo. Zadovoljni bodo predvsem ljubitelji tega čudovitega ploda. Ja, ja, pa tudi Ivo, stari Hvarčan, je priznal, da so dobre.

Nabrane olive narahlo potolčeš s kamnom (za tega res ni problem), jih streseš v primerno veliko posodo in čez naliješ morsko vodo (tudi za to vodo ni problem). Tako naj stoji in čaka tri dni. Ko napoči dan x, odliješ vodo, jih nekako osušiš (odcediš), pretreseš v pekač od pečice, tako da niso na debelo ena čez drugo. Potreseš z grobo morsko soljo, daš v pečico na 50 stopinj, in greješ tako dolgo, da se koža oliv začne grbančit. Ohlajene olive nadevaš v kozarce, jih še dodatno malo konzerviraš s soljo ali tudi zaliješ z dobrim oljčnim oljem. Če je pri roki kakšna vejica rožmarina ali origana, ne škoduje lepoti in zdravju v glažku. Kozarčke zapreš in daš v hladilnik. Bojda lahko tudi zamrzneš olive in jih, ko jih rabiš, tako pripraviš. Če nimate možnosti tega počet ob morju, nesite olive domov in namesto morske uporabite vodo iz pipe in jo posolite in vsak dan menjajte.

Milena Vogrinc, avtorica bloga Al Dente

Olive v kozarcu (foto: Milena Vogrinc)

P.S. Objava je del projekta “Vsi drugačni, vsi lačni!”. Če želite v njem sodelovati tudi vi, nam pišite na info@metinalista.si. Septembra smo objavili: Zacukana juhica (Karmen Mlinar), Sezona marel na kvadrat (Milena Vogrinc), Pečene karamelizirane hruške (Maja Žorga Dulmin), Jesensko pito iz lisičk (Špela Jereb Planinšek), oktobra: Ekotako, spletni urbani vrt, Štorovke nekoliko drugače (Slavko Šerod), Galette s cigančicami (Zulejka Javeršek). Hvala vsem!

(foto: Raphael Quinet via Flickr)

(Recepti so prepisani po polžje, oglasna sporočila pa preslikana iz knjige Magdalena Pleiweis: Slovenska kuharica. Šesti natis, ki ga je izpopolnila in predelala S. M. Felicita Kalinšek, šolska sestra in učiteljica na "Gospodinjski šoli". V Ljubljani, 1912.)

Polževa juha

Kuhaj v slani vodi kakih 35 polžev deset minut, potegni jih z vilicami iz hišic, odreži glavo in zadnji del, operi jih v topli vodi, zribaj s soljo; nato jih operi še enkrat v topli vodi in jih zreži nadrobno s čebulo in peteršiljem vred. V kozico deni 2 žlici presnega masla in 3 žlice moke; ko zarumeni, prideni polže, mešaj in zalij z zelenjavno juho ter jo pusti vreti še četrt ure. Daj jo potem z na kocke zrezanimi in v presnem maslu praženimi žemljami na mizo.

Polži s hrenom

Kuhaj še dobro zaprte in oprane polže v slani vodi eno uro. Potem jih odcedi in stresi v pogreto skledo. Skledo zavij v lično zložen prtič ter daj s kislim hrenom na mizo.

Polži s kislo repo

Skuhaj navadne domače polže, izlušči jih z nožem iz lupin, odreži glave in zadaj, kar je nečednega, ter jih zreži s krivim nožem. Potem segrej presnega masla, deni noter malo čebule in ribanega kruha. Ko zarumeni, prideni polže, zalij s postno juho, prideni drobno zrezanega peteršilja in česna. Potem jih daj s kislo repo na mizo.

Praženi polži

Skuhaj v slani vodi kakih 30 polžev. Še tople potegni iz lupine, odreži glave in kar je zadaj nesnažilnega. Potem deni v kozo malo presnega masla; ko se speni, prideni zrezanega peteršilja in osnažene polže, drobno sesekanega česna, potresi še drobtin in na vrh deni še malo presnega masla ali olja. Postavi jih v pečico, da se še malo prepražijo, ter jih daj potem s kislim ali praženim zeljem na mizo.

Polži v salati

Skuhaj in potegni polže iz hišic. Osnaži jih, prereži čez pol, deni na krožnik in potresi s soljo in poprom, oblik z oljem in kisom, naloži ob robu krožnika kosčke trdo kuhanih jajc, vmes pa kolesčke čebule, na čebulo pa na rezance zrezane sardele ali sardine ter daj z gorčico na mizo.

Polži nadevani

Izlušči iz hišic polže, osnaži jih in jim prideni malo česna in peteršilja ter jih nareži s krivim nožem prav drobno. Deni v kozo malo presnega masla in drobno zrezane čebule; ko zarumeni, daj noter žlico drobtin, zrezane polže, malo soli in popra. Lehko prideneš žlico kisle smetane in par drobno sesekanih sardel; v tem slučaju ni treba soliti. Napolni s to zmesjopolževe hišice, postavi v kozo zložene za malo časa v pečico ter jih zloži na krožnik. Ob robu nadevaj šopke rdeče redke, ali sveže, v olju ocvrte sardele ali rake ter daj z gorčico na mizo.

P.S. Objava je del projekta “Vsi drugačni, vsi lačni!”. Če želite v njem sodelovati tudi vi, nam pišite na info@metinalista.si. Septembra smo objavili: Zacukana juhica (Karmen Mlinar), Sezona marel na kvadrat (Milena Vogrinc), Pečene karamelizirane hruške (Maja Žorga Dulmin), Jesensko pito iz lisičk (Špela Jereb Planinšek), oktobra: Ekotako, spletni urbani vrt, Štorovke nekoliko drugače (Slavko Šerod), Galette s cigančicami (Zulejka Javeršek), Olive v kozarcu (Milena Vogrinc), Vsi drugačni, vsi kruha siti (alcessa). Hvala!

Rok Gregorič (foto: osebni arhiv)

1. Kdo si in kaj počneš?

Sem soustanovitelj in CTO podjetja DoubleRecall, ki želi redefinirati način plačevanja za spletne vsebine. Pred tem sem soustanovil podjetje MMatcher.com (bolšji trg na mobilnih telefonih), sodeloval sem pri podjetju Zepppelin (bivši Flowr), pri Odpiralnih Časih in pri še nekaj projektih oz. startup podjetjih. Resnično varjamem v startup podjetja, ker so po mojem mnenju vir večine inovacij in napredka, ki se je zgodil v zadnjem času.

2. Kakšno strojno opremo uporabljaš?

Kot iPhone programer in ljubitelj modernega designa prisegam izključno na Apple izdelke. Delam na MacBook Air in iPhone 5, doma pa imam še cel kup applove "krame". Za Apple sem se odločil pred približno petimi leti, ko sem se naveličal konstantnega nastavljanja lepše teme na Windows-ih in iskanja boljšega window managerja na linuxu.

3. In kakšno programsko opremo?

Za programiranje uporabljam Xcode in Sublime Text 2. Za zapiske uporabljam EverNote, za obdelovanje fotografij Pixelmator, glasbo poslusam preko Spotify-ja, za komunikacijo uporabljam Vox.io, iMessage, FaceTime in Gmail. Twitter berem izključno s Flipboardom na iPhonu, zanimive tweete pa poslušam med tekom in hojo s SoundGecko-m. Seveda uporabljam tudi Dropbox... pa še bi lahko našteval.

4. Kako bi spremenil/a svet, če bi lahko?

Sveta se ne da spremeniti na hitro, lahko pa se potrudimo in z veliko majhnimi spremembami doprimoremo k napredku človeštva. Sam si želim ustvarjati orodja in rešitve, ki pomagajo ljudem pri vsakdanjih opravilih in rešujejo tako majhne kot večje probleme. Čas, v katerem živimo, je zelo razburljiv. Pred tridesetimi leti je bila barvna televizija prava redkost, telefoni so bili pritrjeni na steno in pogovori so bili zelo dragi. Danes ima vsakdo svoj mobilni telefon, ki omogoča prenos zvoka in slike na drug kontinent po vsakomur dostopnih cenah. Hiter tehnološki napredek ponuja obilo možnosti za snovanje novih produktov, ki bodo vsem nam olajšale vsakdanje življenje. Želim si biti del tega.

5. Kaj bi ustvaril, če ne bi bilo omejitev?

Časovni stroj! Z njim bi potoval v prihodnost in prinašal inovativne ideje in rešitve v sedanjost! Malo heca. Dejansko menim, da si ne smemo postavljati omejitev in moramo pustiti sanjam prosto pot, ker nas le tak način razmišljanja vodi v napredek.

Ta objava je del serije “Heker” - intervjujev Metine liste s programerji, razvijalci, geeki, tech whizi, ustvarjalci in ustvarjalkami nečesa novega… o tem, katera orodja uporabljajo za opravljanje svojega posla. Koncept je delno povzet po spletni strani The Setup. Preberite, kaj so odgovarjali Jure Pečar, Primož Verdnik, Boštjan Jerko, Andraž Tori, Blaž Magdič, Borut Kumperščak, Mladen Prajdić, Jan Žorž, Lenart J. Kučić, Mateja Verlič, Jure Knez, Matevž Luzar, Ana Seliškar, Nina Hudej, Niko Klanšek, Anže Slosar in Andreja Gomboc.

Jure Pečar (foto: osebni arhiv)

Jure Pečar, Linux sistemski administrator in arhitekt

Dve zadevi: najprej bi od vsake osebe zahteval dokaz razumevanja tehnologije, vgrajene v napravo, ki jo uporablja in uzakonil prepoved uporabe, če oseba ne bi znala razložiti delovanja naprave. Opažam namreč, da ali tehnologija postaja prekompleksna za ljudi ali pa ljudje postajajo vedno bolj ignorantski ali celo neumni. Verjetno bo nekaj na pregovoru, da je na svetu vedno enaka količina pameti, le število ljudi se veča … Že dobro leto poslušam na radiu Ars oddajo o skladatelju Bachu. Večino časa pripovedujejo o tem, od koga je Bach kaj skopiral in kdo vse je kopiral od njega. Iz česar jasno izhaja, da je kopiranje in prenašanje znanja na vse možne načine eno od osnovnih gibal razvoja človeške civilizacije. Kar pomeni, da je današnji sistem s patenti globalno zgrešen in ga je potrebno izkoreniniti, da sam umre naravne smrti.

Primož Verdnik (foto: osebni arhiv)

Primož Verdnik, soustanovitelj oglaševalskega podjetja Pohrust d.o.o.

Rad si mislim, da skupaj z ostalimi privrženci proste kode svet tako ali tako že spreminjam. Z veseljem ugotavljam, da k tej pobudi pristopa vse več ljudi. Še naprej se bom poskušal truditi širiti dobro besedo te filozofije in nemara skupaj obrnemo svet na bolje.

Boštjan Jerko (foto: osebni arhiv)

Boštjan Jerko, magister elektrotehnike, tolmač Slovenskega znakovnega jezika, otrok gluhih staršev, oče treh in mož ene

“Brigaj se zase in skrbi za druge” se mi zdi kar dobra filozofija. Ampak res, v prvi vrsti pa se brigaj zase. Sicer pa – pomagaj drugim, če lahko. Idej in možnosti je ogromno, škoda je le ker se bolj ukvarjamo s prvim delom stavka in ne toliko drugim. Torej – kako bi spremenil svet? Z “naredi sam” kulturo. Ne toliko, da bi si ljudje stvari delali sami, ampak da bi videli, da so vsega sposobni in se ne ustrašijo novih izzivov. Make magazine je dober vir za kaj takega. Pa še nekaj – glede na to, da imam doma dve punci sem nasprotnik (ma kaj nasprotnik, sovražnik) mnenja, da so ženska in moška opravila. Delaj kar te veseli. Če možakar rad šiva – go for it. Če deklica želi zidati, ja madona, kdo sem jaz, da ji to preprečim.

Andraž Tori (foto: osebni arhiv)

Andraž Tori, vodja produktov in tehnologji v Zemanti

Ojej, a ni to preveč klišejsko vprašanje? Omogočil bi najboljšo možno izobrazbo in vzgojo čimveč ljudem. Da bi vsak imel dobre mentorje, dostop do sveta na dlani in bi lahko verjel v to, da se ideje da uresničit. Če si sposodim citat, da bi imeli zdravo mero prezira do nemogočega. Po drugi strani pa, da bi si lahko želeli manj in bili tako srečnejši.

Blaž Magdič (foto: osebni arhiv)

Blaž Magdič, so-ustanovitelj in CTO v startup podjetju2ndSight (Drugivid)

Že v srednji šoli bi mladim približal TED Talks in Ignite  predavanja – tako dobrih govorcev, zanimivih predavanj in idej ne najdeš pogosto. Iz teh se lahko vsak nekaj nauči, v najslabšem primeru – kako izvesti dobro prezentacijo. Prav tako bi spremenil  mentaliteto “ukradel  mi bo idejo”,  ki je pogosto prisotna v slovenski pa tudi tuji zavesti. Vse tako misleče bi prisilil, da preberejo ta kratek blog post. Moralo bi biti ravno nasprotno – čimveč sodelovanja in iskanja partnerjev, kako ideje uresničiti. Springwise je vreden omembe, saj je super za iskanje novih poslovnih podvigov in zamisli  – vedno najdem kaj zanimivega. In nekaj, kar mi gre trenutno pošteno na živce, pa nima višje moralne vrednosti: Google bi prisilil, da na njihovem android marketu omogočijo  prodajo aplikacij tudi iz Slovenije. Trenutno ne gre objaviti plačljive aplikacije, ne da bi šel skozi gromozanske zaplete in iskanja luknje v zanki. Kljub temu, da bi na market dajal plačljive aplikacije, bi objavil izvorno kodo, podobno kot je opisano v  tem blogu. Večine povprečnih uporabnikov koda tako ali tako ne zanima. Nekateri razvijalci pa bi se lahko iz brskanja po izvorni kodi kaj naučili ali priredili aplikacijo svojim potrebam.

Jure Pečar, Primož Verdnik, Boštjan Jerko, Andraž Tori in Blaž Magdič so svoja razmišljanja delili v okviru serije “Heker” - intervjujev Metine liste s programerji, razvijalci, geeki, tech whizi, ustvarjalci in ustvarjalkami nečesa novega… o tem, katera orodja uporabljajo za opravljanje svojega posla. Koncept je delno povzet po spletni strani The Setup.

Borut Kumperščak (foto: osebni arhiv)

Borut Kumperščak, soustanovitelj in tehnološki direktor UNIKI

Največja vrednota, ki nujno rabi spremembo v tem trenutku, se mi zdi znanje – tako zavedanje o njegovi pomembnosti, kot tudi razumljivost podajanja snovi. Tukaj je ogromno prostora za izboljšave! Eden od zanimivih domačih projektov, ki poskuša utemeljevati pomembnost znanja, je serija predavanj na Fakulteti za računalništvo in informatiko o izkušnjah iz računalniške industrije Do gležnjev v blatu, kjer sem tudi sam prispeval predavanje. Na področju podajanja snovi se v zadnjem času po zaslugi Interneta dogaja ogromno projektov, omenil bi dva: Khan Academy, ki je fantastičen projekt za (ne samo) osnovno izobraževanje, in precej sveža Coursera, ki ponuja cele sklope predavanj, nalog in preverjanj za predmete na univerzitetni ravni. Pri nas orjejo ledino Videolectures in Kiberpipa.

Mladen Prajdić (foto: osebni arhiv)

Mladen Prajdić, profesionalni geek

Občutek imam, da ratuje zahodni (vzhodni tudi počasi prihaja na to) svet v povprečju vedno bolj individualno nastrojen, kar pomeni, da izgubljamo občutek za sočloveka. Recimo, da delujemo po načelu: meni je dobro, za druge mi je pa vseeno. Druga stvar je pa prelaganje odgovornosti. Če gre kaj narobe, noben noče priznati krivde, ker kot družba stigmatiziramo napake kot nekaj slabega. Napake so seveda odlična stvar, saj se iz njih naučimo in dobimo potrebne izkušnje, da jih ne ponovimo. Namesto, da bi kritizirali dejanje samo in ponudili izboljšave, kritiziramo človeka samega. Ne znamo ločiti človeka od dejanja. Če bi v vse to dodali še ščepec znanja in izobrazbe, bi bilo prav luštno. No, sej bi lahko še kaj povedal, ampak zaenkrat bodi dovolj.

Jan Žorž (foto via Kiberpipa)

Jan Žorž, ustanovitelj in direktor Zavoda Go6

Svet že spreminjam po svoje, obstaja pa nekaj pretrdih orehov. (hecam se ). Fino bi bilo, če bi nekdo svetu razložil razliko med Internetom in svetovnim spletom, saj 99,9% ljudi splet razume kot Internet, kar je pa daleč stran od resnice. Internet je omrežje povezanih omrežij, internetna protokola sta pa trenutno dva – IPv4 in IPv6. Na Internetu imamo nekaj deset tisoč različnih storitev, nekateri napogosteje uporabljani so email (SMTP/POP3/IMAP), splet (HTTP), prenos datotek (FTP), povezovanje na oddaljene sisteme (SSH/TELNET) in še mnogo drugih. Svetovni splet je le ena od storitev na Internetu, ki skrbi za dostopnost in prenos vsebin do uporabnikov. Od kje torej ideja, da je splet Internet? Naj se spletni strokovnjaki nehajo imenovati internet strokovnjaki, ker to niso. Ljudje kliknejo na Facebook ali Google in to pojmujejo kot Internet. Če bi lahko šel v preteklost, bi verjetno poizkusil preprečiti uvedbo NAT mehanizmov na Internet. To je najslabša stvar, ki se je zgodila Internetu in trenutno celo grozi, da ga bo čisto pokopala, če ne bomo kaj ukrenili.

Lenart J. Kučić (foto: Jože Suhadolnik)

Lenart J. Kučić, novinar in kolumnist Sobotne priloge Dela

Ne želim biti spreminjevalec sveta ali ljudi. Moja življenjska usmeritev je bolj »jadralska«: spoznaj in spoštuj morje, nauči se uporabljati moč vetra in sprejeti njegova zatišja, ob tem pa poskušaj vsaj približno vedeti, kje si in kam ne želiš zapluti. Zato tudi zagovarjam javno dostopne zemljevide, odprto navtično znanje, vremenske napovedi in veščino pogleda skozi meglo, ki vsakemu omogočajo orientacijo skozi življenje – tudi če je večinoma raje potnik kot krmar. Hekerska miselnost ima nekaj podobnih načel.

Dr. Mateja Verlič (foto: osebni arhiv)

Mateja Verlič, raziskovalka, urbana ninja in samo človek

Še shujšati je prekleto težko, kaj šele spremeniti svet! Svet se da in hkrati ne da spremeniti, ker se mora najprej spremeniti vsak posebej in potem še vsi skupaj, to pa zahteva čisto preveč logistike, razumevanja, sočutja in drugih brezveznih stvari, a ne da? Vendar, če bi lahko, bi za začetek vsem priporočala malo tišine. V tišini ima človek čas razmisliti o sebi, kdo je, kaj je, kako ga serje in kaj lahko naredi glede tega.

(Trenutek tišine.)

Razmislila sem in ugotovila, da vseeno že spreminjam svet. Nekega jutra, ko se boste zbudili, boste ugotovili, da sem zavladala svetu. Mwahahaha! V prejšnjem življenju (do lani), ko sem bila asistentka na faksu, sem imela željo in vizijo, kako bom mladim odpirala oči, jih brcnila v tazadnjo, ko bodo to potrebovali, in jim ponudila roko, ko bodo najmanj pričakovali, da bodo lahko postali veliki zase in za druge. Mogoče mi je pri komu celo uspelo. Bomo videli, je rekel slepi gluhemu, ko sta odšla z roko pod roko proti sončnemu zahodu.

Borut Kumperščak, Mladen Prajdić, Jan Žorž, Lenart J. Kučić in Mateja Verlič so svoja razmišljanja o tem - Kako bi spremenili svet, če bi lahko - delili v okviru serije “Heker” - intervjujev Metine liste s programerji, razvijalci, geeki, tech whizi, ustvarjalci in ustvarjalkami nečesa novega… o tem, katera orodja uporabljajo za opravljanje svojega posla. Koncept je delno povzet po spletni strani The Setup. 1. del odgovorov je zbranih na tej povezavi.